V zraku...

Presežnost treh znamenitih referendumov prejšnjo nedeljo je pripisati dejstvu, da so na politiko in ljudi delovali kakor zelo pomembne parlamentarne volitve, hkrati pa so vse (pozicijske in opozicijske) politike prisilili, da so priznali poraz. Referendumski dan se je torej v domači politični meteorologiji zgodil v slogu hladne fronte, ki očisti ozračje. Prehladil je tudi vročične sindikalistične voditelje, katerih kisli obrazi so izražali vse kaj drugega kakor zmago in triumf. Končno je tudi pri ljudeh po tem dnevu očitno videti tesnobno nelagodje, češ, podrli smo pokojninski zakon, kaj pa zdaj? Res, kaj se je pravzaprav zgodilo?

Vprašanje in odgovor je Borut Pahor

Prizor se začne v letalu, nekje nad Portorožem. Videospot se začne in konča s pilotom Petrom Bossmanom, piranskim županom, ki nas na krilih pelje nad slovensko obalo. V živo rdeč kombinezon oblečena padalka skoči iz letala in pristane med hoteli. Potem mladostno in brezskrbno oživi življenje na zemlji, vse se dogaja v ritmu glasbe, neobremenjeno, razvezano ideologij, razvezano skrbi. Prometnik na tej virtualni zabavi namišljene krajine, ki k sebi kozmopolitsko (v angleščini) in pod spečim geslom multikulti vabi ves svet, je minister za promet Patrick Vlačič. Obala nori, in ker je videospot v glasbenih in vizualnih odtenkih nabit z notranjepolitičnimi sporočili, se zdi, da bolj kakor svet na primorske Havaje vabi Slovence. Takšna približno je vsebina novega videospota, ki nas je ta teden razveselil podobno kot v referendumski kampanji tisti z Urško Čepin.

Na prvi pogled se je začelo s Tonyjem Blairom in njegovo tretjo potjo, s katero mu je v enem populističnem geslu že na koncu devetdesetih let uspelo združiti nezdružljivo: rojalizem z laburizmom, tega s kapitalizmom, vse tri pa z britanskim vložkom v globalizacijo, od katere sta končno ostala strateško zavezništvo z ZDA proti terorizmu in vzpon vojaške industrije. Evropska različica Clintonovega spoja med novim in starim, med ameriškimi demokrati in popkulturo proti republikancem, je več kakor navdihoval Boruta Pahorja v desetletnem obdobju velikih koalicij, v katerih je dominirala LDS. Tik preden je leta 2008 SD popeljal v zmago, je ljudem obljubil, da bo lahko vsakdo sanjal svoje sanje, imeli pa bodo skupno domovino.

Spomnimo se, kako in zakaj so Slovenci 2008 izvolili Boruta Pahorja. Predstavljal je zadnjo relevantno stranko, ki naj se v tranziciji še ne bi kompromitirala, saj še nikoli ni imela mandatarja. Ker je bila naslednica ZKS, so oblastno prednost pred njo imele vse pomembne stranke. Veliki obrat z leve na desno (v tranzicijski obliki seveda) se je zgodil leta 2004, ko sta dolgoletno vladavino LDS prekinila SDS in Janez Janša. Ta je v svojem avtokratskem in brezobzirnem slogu vladanja tako šokiral Slovenijo, da je najprej dala prednost levici, znotraj nje pa Borutu Pahorju osebno, ki so ga v nasprotju z Janšo prepoznali kot benignega politika, ki nikomur ne želi nič žalega in si v podporo svoji vladavini (na davkoplačevalski račun) ne bo organiziral različnih oblik vzporednih družbenih, medijskih in gospodarskih parasistemov. Mogoče je trditi, da SD na volitvah ni zmagala zaradi svojega reformističnega (kennedyjevskega) programa, temveč predvsem zaradi Boruta Pahorja; in ta bržkone ni zmagal kot močna politična osebnost, temveč kot blagodejna in permisivna odsotnost Janševe kvarne moči.

Sindrom česa je Janez Janša

Spomnimo se nato, zakaj je 2004 na oblast prišla SDS, bolje povedano, Janez Janša. Komentatorji smo si več kot deset let zastavljali vprašanje, od kod moč in uspeh Drnovškove LDS, ki se je z zadrževanjem državno-kapitalskih monopolov vzpostavila kot sinonim tranzicijske, tako gospodarske kakor politične elite. Zdelo se je, da denar (kapital) in protilustracijska drža pojasnita vse: tudi navidez povsem iracionalni odpor do Janeza Janše (ki ga je partijska oblast leta 1988 dala v zapor); na drugi strani zaradi (sebičnih) interesov kapitala in biznisa tudi prekomerno prizanesljivost do nosilcev nekdanjega partijskega režima, na katerem je po drugi svetovni vojni slonel narodni zločin, potem hipoteka partijskih čistk, kratenje temeljnih človekovih pravic, preganjanje vere na eni in trgovanje s cerkvijo na drugi strani ipd. LDS se od tega načelno in prepričljivo nikoli ni distancirala. Zatekala se je v formule: pozabimo preteklosti in glejmo v prihodnost, pokopališča so polna načelnih in pokončnih vizionarjev, svet pripada mladim, pragmatičnim in propulzivnim, odgovor je cinična distanca ipd.

Pri ljudeh je nastal vtis, da je cinična distanca le drugo ime za val privatizacije, ki bo družbo na podlagi nekdaj skupnega družbenega premoženja oropala socialne kohezivnosti in med ljudmi (revnimi in bogatimi) postavila statusni prepad. Verjeti je, da je idejno izčrpana LDS – tudi po tem, ko je zbolel in se na predsedniški položaj države umaknil karizmatični Janez Drnovšek – leta 2004 zato izgubila volitve. Pravzaprav spet bolj velja, da je Janša, ki je tedaj kazal dialoški, liberalni in miroljubno nenapadalni obraz, bolj dobil oblast v imenu razočaranja nad LDS kakor zaradi osebnih kvalitet ali programa SDS, ki se je medtem kot stranka tiho prelevila iz socialdemokratske v republikansko.

Z današnjega gledišča je mogoče videti še dvoje. Prvič, da je LDS z nereševanjem travmatičnih poglavij naroda nekako najprej utrdila pojem desnice, del te (SKD, potem še SLS) povzdignila v sodelavce velikih (kapitalskih) koalicij, drugi del pa kakor da je potisnila v njeno »podzavest«, ga izmaknila ideološkemu vplivu katoliške cerkve in ga tako sekulariziranega dala v upravljanje nekdanjemu kandidatu za predsednika ZSMS, Janezu Janši. Ko je ta leta 2004 prišel na oblast, so iluzije padle, kajti v drugem valu brutalne privatizacije je bilo mogoče narediti primerjave in od Janševih prednosti ni ostalo domala nič. Ostala je pač napaka LDS, namreč da je Janez Drnovšek v imenu nedotakljivosti osamosvojitve kupoval politični mir in ni dovolil, da bi se učinkovito dokončala preiskava o trgovini z orožjem po osamosvojitveni vojni; to se danes (poleg povojnih pobojev) kaže kot drugo najpomembnejše a nerazčiščena tema mlajše slovenske zgodovine.

Od kod torej streznitev

Slovenci, navajeni socializma, so – tako se zdi – v »kruto« kapitalistično realnost vstopali z dvojnim pospeškom. Vrženi so bili na kapitalski trg in trg dela, hkrati so se morali pri smrtno ranjenem ideološkem zmaju še izogibati udarcem njegovega repa. Bilo je veliko ljudi, ki so verjeli, da je s trdim delom in poštenostjo mogoče odstraniti nesporazume in zgraditi prihodnost. Bilo je še več ljudi, ki so v kapitalizmu videli predvsem tranzicijsko možnost, da bi čim ceneje, hitreje, četudi neetično obogateli. Oboji pa s(m)o v skupnem seštevku sprejemali pragmatično odločitev, ki je leta 1991 omogočila Demos (z njim državo, a tudi nacionalizem), ki je od 1992. do 2002. oblast dala v roke Janezu Drnovšku, Lojzetu Peterletu (SKD) ter Marjanu Podobniku (SLS) in pragmatični drži velikih koalicij (a tudi utajitev nerešenih travm) vse do leta 2004; ki je istega leta tudi omogočila oblast, zelo travmatično in retrogradno politiko Janeza Janše.

Verjetno se ne zmotimo, če zapišemo, da si je Slovenija z Borutom Pahorjem nazaj kupila pred volitvami obljubljene iluzije in sanje narcisističnega politika nove generacije politikov, ki jim je manj pomembno družbeno, kakor ogledalo na toaletni omarici. Zdi se tudi, da je kot premier v pokojninsko (strukturno) reformo tako vneto zagrizel bolj zaradi samovšečnosti kakor iz treznega premisleka in strateško naštudirano. Infantilna predreferendumska kampanja je dokaz za to, podobno infantilen (promocijski) desant župana in prometnega ministra na slovensko obalo kaže, kako je vladajoča stranka izgubila stik s krizno realnostjo. Vse to drži.

Toda hkrati ni mogoče zanikati, da tesnobno nelagodje, ki je zajelo Slovenijo po padcu pokojninskega referenduma, ni več le sindrom Pahorjeve samovšečnosti, temveč pojasnjuje tudi še ne razkrito psihologijo Slovencev. Doslej so se v strateških zadevah vedno odločali pravilno, vendar vedno na poziv avtoritete, ki je bila utemeljena v ideologijah. Zdi se, kot da je Pahor ljudi v svojem popkulturnem slogu razbremenil strahu pred gospodarjem, kajti prav on je iz »stranke partijske kontinuitete« napravil brezzobega leva. In ljudje kot da so ga za to »referendumsko« nagradili, se pogledali v njegovo ogledalo in v podobi Doriana Graya z odločno odklonitvijo napornih reform uzrli sami sebe.

Pahor je pri tem nekako postal podoben Georgeu Clooneyju v filmu V zraku, ki uprizarja poslovneža, čigar posel je, da po naročilu lastnikov odpušča delavce in podjetjem klesti stroške. Njegovo življenje za dober denar je skorajda virtualno, v zraku, vedno med dvema letališčema, vse dokler ga šef ne obvesti, da je tudi pri njem treba oklestiti stroške. Tudi on si je postavil vprašanje: Kaj pa zdaj?