Tiskane izdaje
Na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu so izračunali, da je minilo natančno 2900 dni od zadnjega uradnega obiska na ravni zunanjih ministrov. Točno toliko torej, kolikor je trajal zadnji in najbolj vroč padec in nato še vzpon v slovensko-hrvaških odnosih od osamosvojitve. Šefi diplomacij so se v zadnjih letih sicer srečevali, vendar ne tako kot včeraj, ko je Karla Erjavca sprejel celoten državni vrh. Kar je že samo po sebi dobro znamenje, ne glede na protokolarni značaj obiska.
Ker imata vladi v Ljubljani in Zagrebu popolnoma drugačen predznak kakor tisti, ki sta z arbitražnim sporazumom usmerili tok dogodkov v pravo smer, je šlo tudi za prvo uradno tipanje novih vlad in njunih diplomatskih podaljškov. In ker je sodelovanje s sporazumom in hitrim imenovanjem arbitrov že nekako »uzakonjeno« in posledično ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo zgolj formalnost, nihče ne pričakuje novih pretresov v odnosih, tudi jedrskih in bančnih ne.
Izbira Hrvaške za prvi obisk ni naključna, saj morata državi – poleg epiloga matere vseh nesporazumov, povezanega z mejo, ki ni več v njunih rokah in ki se bo najbrž prelila v nekaj takšnega, kar sta imela v mislih pokojna Račan in Drnovšek – rešiti še nekaj pomembnih vprašanj. Državi pa bosta zaradi krize primorani vse pogosteje na vrh agende postavljati ekonomska, manj pa politična vprašanja. Zaradi majhnosti ter zgodovinske in regionalne povezanosti, jima je usojeno tudi zavezništvo znotraj Unije.
Dejstvo, da med državama po volitvah še ni resno zaškripalo in da so imeli včeraj dober občutek vsi, dokazuje, da novi ljudje v Ljubljani in Zagrebu spoštujejo doseženo. Le tisti zadnji (in redki) provokatorji z mrežami, ribiškimi in političnimi, naj jih znova ne ujamejo.
