Ujetniki populistov

Nizozemska je bila še pred nekaj leti ne le simbol strpnosti in večkulturnosti, ampak tudi gospodarsko uspešna in javnofinančno trdna država. Tragična smrt Thea van Gogha sredi Amsterdama pred osmimi leti velja za nekakšno prelomnico pri politični obravnavi priseljencev, predvsem muslimanov. Odtlej namreč javne razprave zaznamuje kočljiva priseljenska problematika, politični vzpon sovražnika islama Geerta Wildersa je postal znamenje globokih sprememb v nizozemski družbi.

Nizozemska seveda ni nikakršna izjema na stari celini. V deželah od Skandinavije do Grčije so se v zadnjih letih okrepili skrajneži vseh barv, predvsem desničarski populisti. Primer Wildersa je poseben, ker so se mu po polomu tradicionalnih strank na volitvah pred dvema letoma odprla vrata za vpliv na politiko. Njegova Stranka za svobodo sicer ni bila članica manjšinske vlade desnosredinske koalicije, a je premieru Marku Rutteju s svojimi glasovi omogočala vladanje. Vladajoči so po drugi strani morali z Wildersom sklepati kravje kupčije in sprejemati strožje predpise na področju priseljevanja.

Tudi nekdanja danska vlada se je lani poleti znašla v enaki pasti. V zameno za glasove populistov za pokojninsko reformo je za krajši čas spet uvedla nadzor na mejah s Švedsko in Nemčijo. Tako začnejo skrajneži vplivati na politiko države. Navsezadnje je tudi retorika Nicolasa Sarkozyja med predvolilno kampanjo v Franciji spominjala na retoriko Marine Le Pen. Še posebno usodno je spogledovanje s skrajneži na Nizozemskem. Wilders je spodkopal varčevalni sveženj, s katerimi bi se država rada javnofinančno postavila na bolj trdne temelje. Politik, ki je hujskal proti Grkom in od njih zahteval ponovno uvedbo drahme, se ni mogel sprijazniti niti z razmeroma blagimi varčevalnimi ukrepi.

Wildersova taktika je očitna. Pri nasprotovanju varčevanju se je predstavljal kot zagovornik upokojencev in malega človeka, ki da bodo po nareku Bruslja morali zategovati pasove. Ob sovražnosti do islama, ščuvanju proti priseljevanju, medijsko odmevnem kršenju tabujev in bitki proti institucijam so evroskepticizem, obtoževanje bruseljskih struktur in socialni populizem že tako skupne točke evropskih populistov. Če se bo Wildersova taktika izrabe nezadovoljstva z Brusljem in varčevanjem obnesla, bi se utegnilo zgoditi, da bo nazadnje še uradno sodeloval v vladajoči koaliciji in neposredno sooblikoval politiko.

Pomenljivo je, da Wildersu & Co. uspeva izrabljati strahove ljudi za spodkopavanje bruseljske in berlinske politike zategovanja pasov. Poleg tega se v vzponu zrcali v čedalje večji nemoči tradicionalnih političnih strank. Tudi v Nemčiji, ki je glede populizma še nekakšen otok, so resne tekmece dobile v vrstah takšnih političnih novincev, kakršni so Pirati. Vsekakor so pri obračunu z argumenti desničarskih populistov stavile na napačno strategijo. Namesto da bi se resno spopadle z njihovimi vsebinskimi nesmisli, so v lovu na glasove podlegale šarmu ozračja za stalnimi gostilniškimi omizji.