Udomačeni zmaj

Države se že od nekdaj predstavljajo s simboli iz živalskega sveta. In ni čudno, če velike azijske države svojo velikost in pomen povezujejo z velikimi in močnimi bitji.

Tako se je Kitajska že od nekdaj upodabljala kot zmaj, Indija kot slon, in če Rusijo iz razlogov, ki nam jih predoči že pogled na zemljevid, prištejemo k azijskim državam, lahko tej skupini dodamo še medveda. Drugače kot v Evropi, kjer so se veliki videli kot ptice – Francija, denimo, kot petelin, Nemčija kot orel –, majhni (Bolgarija ali Nizozemska) pa so se predstavljali z levom, v Aziji skoraj nikoli ni bilo dvoma o ujemanju med močjo in simbolom države, ki jo predstavlja.

Tako o Kitajski, Indiji in Rusiji razmišljajo tudi drugi, pri čemer na veliko analizirajo, ali bosta zmaj in slon partnerja ali tekmeca, ali se bo medved zdaj obrnil k Tihemu oceanu in ali bo iz azijskega brloga prišel največji izziv za ameriškega beloglavega orla. Zahodne velesile se res rade istovetijo s pticami.

Toda pomembnejše vprašanje se glasi, ali je sploh mogoče, da zmaj ne bi vladal svetu, da slon ne bi poteptal vsega pred seboj in ali bo medveda mogoče toliko udomačiti, da bomo lahko prijatelji. Ali je mogoče, da Kitajska, Indija in Rusija ne bodo velesile, a bodo kot stabilni in konstruktivni dejavnik novega geopolitičnega ravnotežja kljub temu sodelovale v naslednji fazi globalizacije.

V London School of Economics trdijo, da Indija ni in tudi ne bo velesila, in za to navajajo vrsto razlogov. Njena politična elita se menda ni sposobna upreti skrajnežem, denimo maoistom ali hindujskim nacionalistom. Ta država z 1,2 milijarde prebivalcev tudi nima ustreznega socialnovarstvenega omrežja. In če k temu dodamo še okoljsko škodo zaradi gospodarske liberalizacije, ji za širitev njenega svetovnega vpliva ostaneta le še Bollywood in kari.

Omenjena študija Indijo sicer prizadene čustveno, toda uresničitev te napovedi zanjo ne bi pomenila destabilizacije in še manj razpada. O Kitajski se v tujih raziskavah piše pretežno kot o novem stebru spremenjene svetovne ureditve, ko pa o prihodnosti države govorijo njeni voditelji, delujejo nekako zaskrbljeno. In če na pekinškem političnem prizorišču ne bi bilo vse tako skrbno zrežirano, da celo na tiskovnih konferencah padajo vprašanja z že vnaprej znanimi odgovori, bi kitajski voditelji v trenutku, ko bi jim ljudstvo zaupalo državo, da iz nje (ponovno) naredijo svetovno velesilo, tako kot Vladimir Putin morda celo zajokali.

Toda za Azijo in ves svet je pomembnejše, ali je zmaja in medveda mogoče udomačiti, tako da manjšim in šibkejšim ne bi bilo več treba trepetati pred njima. Odgovor je odvisen od tega, ali se lahko Kitajska pa tudi Rusija, če bi vladarski ornat pospravili v skrinjo zgodovine, upreta kaosu in razpadanju. Analize tujih inštitutov natančno kažejo, kako nujni so v sedanjem stoletju hitra kitajska gospodarska rast in njeni veliki tržni deleži. Pa še nekaj. Ko bi le lahko bil zmaj enakopraven član svetovne maneže! Vsi bi ga imeli raje. Je sploh mogoče,
da velike države
ne bi bile velesile?