Sončarica

Kdor je še prepričan, da je v tej državi mogoče sprejeti davkoplačevalcem in okolju naklonjen nacionalni energetski program, živi v zmoti.

Slovenija bo obsojena na energetsko strategijo, ki jo bodo po oktobru, ko se bo končala javna razprava o nacionalnem energetskem programu, s pomočjo prikritega lobiranja pri do tega dovzetnih političnih strankah in državnih uradnikih ter s stališči, podtaknjenimi v medije, uveljavili najaktivnejši in najmočnejši energetski igralci. Nikakor pa ne javni interes.

Šesti šoštanjski blok je bil pred dvema letoma povod za še ne končane žolčne razprave in – ob redkih strokovnih mnenjih – številne pristranskosti energetikov, politikov in novinarjev. Pri vsem tem nikoli, čeprav še zdaj prevladuje takšen vtis, ni šlo za to, ali Slovenija potrebuje Šoštanj ali ne, temveč za doslej razmeroma uspešno uveljavljanje drugih interesov.

V Šoštanju šesti blok še kar gradijo. Kako je to mogoče? Z investicijo je po mnenju mnogih, ki doslej niso ponudili prepričljivih dokazov, vse in v vseh pogledih narobe – z diskontno stopnjo in pogodbo z dobaviteljem glavne opreme, s šaleškim lignitom kot energentom, s toplogrednim vplivom šestice in bodočo ceno kuponov zanj, celo s kadrom, ki so ga od projekta odgnali...

Razlagalci primera in javnosti vsiljeni vizionarji energetske politike razdirajo debele. Nič jim ni nerodno. Hvalijo Nemčijo, ki bo v pol stoletja postala energetsko samozadostna, pa pozabijo, da je Slovenija to že dandanes in da tega ne bi smela zapraviti. Trdijo, da bi elektriko lahko kupovali čez mejo, ne povedo pa, da bo dražja takoj, ko v Sloveniji samopreskrbe ne bo več.

Kot nadomestek za Šaleško dolino ponujajo plin kot najčistejše fosilno gorivo, zamolčijo, da bodo prihodnje cene zanj odvisne od denarnih potreb v Rusiji. Ko zagovarjajo gradnjo hidroelektrarn na vseh lokacijah na Savi, Muri in celo Soči, spregledajo uničenje krajine in nasprotovanje prebivalstva. Kar se zdaj dogaja v primeru Soče, se bo dogajalo vsaj še ob Muri, če ne tudi Savi...

Ko zagovarjajo razpršene vire vetrne, sončne in še kakšne do okolja prijazne energije, ne upoštevajo, da sedanje omrežje tega ne bi preneslo in da bi bilo vanj treba za prilagoditev vložiti precej več kot stane šoštanjska šestica. Gradnja še ene jedrske elektrarne bo sporna tisti trenutek, ko bodo načrti na mizi, saj, če se že tako radi sklicujemo na Nemčijo, bodo tam v nekaj desetletjih vse zaprli.

Sonce greje najceneje. A samo podnevi. Tudi tega ne bi smeli pozabljati vsi, ki kvasijo, da jutrišnje avtomobile lahko polnimo z njegovo pomočjo. Le kako? Vozimo se podnevi, na naše strehe pa ponoči sonce ne sije...

Taktiko energetikov v navezi s politiko razkrivajo sedanja modrovanja o financiranju šestice s tujim kapitalom, dolgoročni prodaji energije v tujino ali odprodaji dela energetskega premoženja, saj parlament menda ne bo mogel sprejeti poroštva za že odobreno in poceni posojilo Evropske investicijske banke.

Če se bodo tuji ali celo domači zasebni investitorji in trgovci, seveda v dogovoru z delom politike, odločili za financiranje Šoštanja, bo jasno, da se jim to izplača. Državi se menda ne. Ko bo to izvedeno, se bodo polegle tudi polemike o Šoštanju.