Tiskane izdaje
Slaba dva meseca po prijetju generala Ratka Mladića se je za zapahi znašel še zadnji haaški obtoženec Goran Hadžić. Na seznamu vojnih zločincev, ki so poldrugo desetletje bežali pred mednarodnim kazenskim sodiščem, ni nikogar več. S prijetjem enega vodilnih mož srbske agresije na Hrvaško so se tako mednarodna skupnost kot v moderne balkanske vojne vpletene države znebile velikega bremena, toda pri ocenah realnopolitične, zgodovinske in predvsem etične vrednosti aretacije poslednjega haaškega prebežnika je treba biti previden.
Mladić, prvi operativec srebreniškega genocida, in Hadžić, »mož miloševićevske ideologije in arkanovskih navad«, se v zaporu nista znašla zaradi odličnega dela haaškega sodišča ali vrhunskega sodelovanja srbskih oblasti in obveščevalnih služb. Ključni razlog njunega prijetja je vrhunski politični oportunizem. Srbski policisti so Mladića in Hadžića namreč prijeli v času intenzivnega približevanja Beograda Evropski uniji. Prijeli so ju brez odpora, v tako rekoč družinskem ozračju, kar jasno priča, da bi se, če bi srbske oblasti tako želele, Radovan Karadžić, Ratko Mladić in Goran Hadžić v kehi lahko znašli že pred nekaj leti, ko so bili spomini na njihove zločine v mednarodni skupnosti vsaj še malo živi. Tako pa je – ironično – mednarodni rejting Srbije zaradi namerne zamude, političnih manipulacij in igranja s svojci vojnih žrtev v zadnjih mesecih strmo zrasel.
Posiljevalec in množični morilec je, ko se je naveličal ubijanja in posiljevanja, odšel na najbližjo policijsko postajo in se predal policistom, ki so ves čas vedeli, kaj ta mož počne, a so ga v imenu »vaške idile« pustili pri miru. Še več – takšno usklajeno delovanje politike in vojnih zločincev bo bogato nagrajeno, postranska škoda lažnega zapisovanja zgodovine pa ogromna.
To je bilo nekaj dni po aretaciji Mladića mogoče videti na ulicah Beograda in Banjaluke. Med desettisoči protestnikov, ki so se oklepali podob morilcev in pozivali k novemu krogu balkanskih vojn, so bili večinoma zelo mladi ljudje. Mnogi so se rodili po padcu Vukovarja in začetku srbskega obleganja Sarajeva. Srbska mladina je odrasla v ozračju zanikanja krivde, ponižanja, brezperspektivnosti in popolnega družbenovrednostnega razpada. Lagali so jim starši, učitelji, politiki, mediji in sosedje. Že res, da so se odvrnili od Slobodana Miloševića. A ne zaradi njegove vpletenosti v genocid nad bošnjaškim prebivalstvom, etnično čiščenje na Hrvaškem in Kosovu ter celostnega dirigiranja jugoslovanskega konflikta, temveč zaradi njegovih vojnih porazov, izgube Kosova, Natovega vojaškega posredovanja in propadlega velikosrbskega projekta. Našteto je Srbiji onemogočilo, da bi se soočila s preteklostjo (in sedanjostjo) ter doživela katarzo, ki bi bila ključna za korak iz ostankov nacionalsocializma.
Ob tem je veliko vlogo odigrala tudi mednarodna skupnost na čelu z Mednarodnim kazenskim sodiščem. To je z različnimi dogovori in manipulacijami – Richard Holbrooke in Radovan Karadžič – od konca jugoslovanskih vojn na Balkanu ohranjalo kulturo nekaznovanja. Do zdaj za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije ni bil kaznovan še noben najbolj pomemben »igralec«. Slobodan Milošević – proces proti njemu je bil na sila trhlih nogah – je v zaporu umrl naravne smrti. Nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman je umrl, še preden so proti njemu sestavili obtožnico. Radovan Karadžić je obtožen zločinov proti človečnosti, ne pa tudi genocida nad celotnim moškim prebivalstvom Srebrenice. Momčilo Krajišnik, eden najbolj okrutnih voditeljev bosanskih Srbov, je za svoje zločine dobil dvajsetletno kazen: štiri leta manj, kot je haaško sodišče prisodilo hrvaškemu generalu Anteju Gotovini za operacijo Nevihta. Veselinu Šljivančaninu, morilcu iz Vukovarja, je haaško sodišče kazen s sedemnajstih najprej znižalo na deset let, pred kratkim pa zaradi »brezhibnega vedenja« – v Scheveningenu je vodil zaporniško knjižnico – še za dve leti in ga izpustilo na prostost. Generala Veljko Kadijević in Blagoje Adžić, ki se ju dobro spominjamo tudi v Sloveniji, sta na prostosti. V začetku marca so avstrijske oblasti na dunajskem letališču prijele bosanskega generala srbskega rodu Jovana Divjaka, ki se je po začetku srbskega obleganja Sarajeva pridružil obrambi mesta.
Ključna naloga haaškega sodišča bi morala biti ohranitev zgodovinskega spomina. Namesto da bi ohranjalo spomin, je sodišče zgodovino napisalo na novo.
