Semester grešnic

Razrahljano območje evra bo težko utrditi brez solidarnostne delitve bremen.

Objavljeno
31. maj 2012 21.47
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Nabruseljskem parketu novosti, ki so ob sprejemanju retorično obravnavane skoraj kot revolucionarni preskok, pogosto kmalu razvodenijo. Stara celina so je sredi dolžniške krize odločila za tako imenovani evropski semester. V njem, v prvi polovici leta, evropska komisija natančneje spremlja makroekonomsko dogajanje v članicah povezave, izpolnjevanje proračunskih ciljev, uresničevanje strukturnih reform. Na koncu izda svoje mnenje s priporočili. Cilj semestra je pravočasno preprečiti nastanek takšnih razmer, kakršne so privedle do dolžniške krize.

Objavljene ocene Bruslja sicer omogočajo razmeroma natančen vpogled v javnofinančno in gospodarsko drobovje članic, pri uresničevanju ciljev, sprejetih na evropski ravni, pa ima glavno vlogo domača oblast. Ugotovitev, da Slovenija pri sprejemanju strukturnih reform lani ni naredila dobesedno nič in da so ukrepi nove vlade - glede na kritičnost razmer - nezadostni, je le ena v kopici takšnih ugotovitev. Navsezadnje ima celo Nemčija, ki se rada predstavlja kot vzorna evropska učenka, v očeh Bruslja pred seboj še veliko reformnega dela, zlasti na davčnem področju.

Ozračje, ki je spremljalo objavo ocen, je bilo vse kaj drugega kakor jamstvo, da bodo članice na podlagi nauka sedanje krize priporočila obravnavale resno. Ne bi bilo presenečenje, če bo razvpiti fiskalni pakt, s celotnim varčevalnim diktatom vred, doživel enako usodo. Nazoren primer je Španija. Iberska država je gospodarsko na robu prepada in čedalje bolj očitno je, da svojih bank ne more več reševati sama. Za evropsko komisijo zato razmišljanje, da bi omehčala zahteve in Madridu podaljšala rok za zmanjšanje proračunske luknje na tri odstotke BDP na leto 2013, ni več tabu.

Ker sta Francija in Nizozemska (kot država iz severnega jedra javnofinančnih stabilnih držav) na najboljši poti, da prihodnje leto ne dosežeta triodstotnega maastrichtskega cilja, je slovo od varčevalne dogme le še vprašanje časa. Je scenarij, po katerem bi evropska komisija Françoisu Hollandu zažugala z milijardnimi sankcijami, sploh uresničljiv? Najbrž ne. Trda pravila bodo pod pritiskom realnosti in nove mantre o gospodarski rasti zmehčana. Da zategovanje pasu za vsako ceno ni najučinkovitejše zdravilo, najbolj občutijo države, ki so izdatke rezale vsevprek. Znašle so se v nevarni spirali recesije, visoke brezposelnosti in naraščajočih dolgov.

Tako glede perspektive ostaja razmislek o velikem poku v območju evra. To potrebuje močan sunek v integraciji. Ne samo za preživetje, ampak tudi zato, da postane odporno na krize. Po vseh zamislih o poglabljanju povezave na gospodarskem in finančnem področju je prvi človek evropske komisije José Manuel Barroso objavil še predlog za oblikovanje nekakšne bančne unije. Ko bo za reševalci evra referendumska preizkušnja fiskalnega pakta na Irskem, sestavljanje vlade v Atenah in parlamentarne volitve v Franciji, bo spet čas za vizije. Pokazati bodo morali na kažipot. Solidarnostna delitev bremen je neizogibna in razrahljana denarna unija si težko privošči še eno krizno poletje.