Tiskane izdaje
Največje slovensko hotelsko podjetje skupina Hoteli Bernardin bo te dni zaključilo svojo edino letošnjo naložbo: predelavo lucijskega kampa za 40 avtodomov. Za poseg bo namenilo borih 120.000 evrov. Borih zato, ker bi moralo podjetje, katerega premoženje najverjetneje precej presega 150 milijonov evrov, na leto investirati najmanj deset milijonov evrov, če bi hotelo vsaj približno skrbeti za obnovo in razvoj svoje dejavnosti. Še slabše se godi portoroškemu Istrabenz Turizmu, ki si že tretje leto zapored ne more privoščiti večje investicije. Pa gre za dve podjetji, ki skupaj ustvarita 1,1 milijona ali osmino vseh turističnih prenočitev v državi, redno zaposlujeta 1200 ljudi in posredno omogočata delo še dolgi vrsti drugih.
Če odštejemo vse finančne zanke, kredite, obresti, slabitve naložb itd., potem portoroški turizem vsem krizam in oviram navkljub z golim poslovanjem še zmeraj ustvarja čisti dobiček. Kljub temu sta družbi očitno obsojeni na nazadovanje.
Ko so se pred približno šestimi leti lotevali gradnje današnjega Kempinskega Palacea, so bili časi popolnoma drugačni in politično-ekonomsko znanje Slovencev (z voditelji vred) še zelo naivno. Večina strategov je takrat ocenjevala, da bo prenovljeni stari Palace pomenil pomemben razvojni vzvod v tem kraju. Zdaj se zdi, da bi Kempinski Palace zaradi pretiranega vložka vanj lahko postal grobar portoroškega turizma. Ta turizem nosi breme približno sto milijonov evrov dolgov, ki ne vlivajo nikakršnega upanja, da bi se ta, še zmeraj vodilni slovenski turistični pogon, lahko kmalu izvil iz začaranega kroga bančne molže.
Kriza v obmorskem turizmu je večplastna. Ne gre samo za zastoj pri investicijah, ampak za zastoj nasploh. Kot da bi hlad v blagajnah zamrznil tudi ves preostali ustvarjalni potencial. Celo na kadrovskem področju je čutiti negativno selekcijo, pomanjkanje naboja za ustvarjalni preskok. Ne stojita samo Bernardin in Lifeclass. Skoraj do stečaja je sesut tudi Casino Portorož, polstoletni temeljni kamen portoroškega turizma. Terme Čatež, ki objavljajo visoke dobičke, prav tako ne kažejo izstopajoče energije v kraju. Vodilna občinska politična garnitura je za zdaj izgubljena v turističnem vesolju in ne zmore oplemenititi niti na pladnju prinesenega evropskega denarja za prenovo piranskega mandrača. Zastala je prenova središča Portoroža. Nikakor ne zaživijo letalske linije, država zapleta sprejemanje prostorskega načrta za podaljšanje letalske steze, vsaj desetletje zamuja z gradnjo igrišča za golf, celo izpraznjeno skladišče soli je kraju ovira, namesto priložnost. Prenovljen Kempinski Palace je do polovice izveden projekt, ker niso prenovili okolice...
V Portorožu ni več prave zabave. Slišati je glasne nasprotnike prihodov potniških ladij, prevladujejo nasprotniki golfišč in tisti, ki vztrajajo pri čim krajših počitnicah, namesto da bi jih podaljšali.
Kako lahko torej turizem prinaša tej državi več, če pa je na vsakem koraku toliko ovir in silnic, ki delujejo v nasprotno smer? Banke tudi v najtežjih časi samo pobirajo smetano. Namesto prerazporejanja bremen, spodbujanja tistih, ki še prinašajo kaj nove ustvarjene vrednosti, ki omogočajo trg..., se turizmu dodaja breme. Niso krivi le sicer izkušeni, a nekateri že utrujeni, v usodo vdani ali samozadovoljni direktorji portoroškega turizma. Ta panoga je preveč kompleksna mreža deležnikov, da bi krivdo tako preprosto lahko zvrnili samo na peščico neposredno odgovornih. V turizmu je ponavadi samo toliko naboja, kot ga je v družbi tudi sicer. V tem primeru, žal, zelo malo.
