Tiskane izdaje
Kako je že bilo v enem najbolj krvavih Spielbergovih filmov? V samem vrhovnem štabu ameriške vojske so med izkrcavanjem v Normandiji po naključju odkrili, da je ena izmed mater v vojni izgubila že tri sinove in da ji v primeru, da pade še njen zadnji, četrti sin, tega preprosto ne bodo zmogli sporočiti. V reševanje vojaka Ryana so zato poslali cel vod specialcev, ki so v divjih bojnih akcijah tako rekoč vsi do zadnjega padli. Ko so fanta končno našli, pa ta niti domov ni hotel.
Ni dvakrat reči, da se Evropi pri reševanju evra, ki so si ga idejni očetje evropskih povezovalnih procesov v nekih boljših časih izmislili zato, da bi sčasoma nerazdružljivo povezal celino, ne dogaja nekaj podobnega. V paniki, ki jo je Bruselj sprožil zaradi najhujše povojne krize in bankrotov najšibkejših članic evroskupine, utegne pasti marsikaj tistega, kar je Evropska unija mukoma gradila zadnjega pol stoletja. Da bo evro res rešen, pa ni rečeno.
Ko sta se minuli torek na štiri oči sešla nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, da bi pomirila trge in rešila evro, za kar sta si mimo vseh drugih v duetu izmislila evropsko gospodarsko vlado, njenega predsednika Van Rompuya ter v nacionalne ustave članic obvezno zapisane odstotke še dovoljene zadolžitve, je padlo kar nekaj evropskih tabujev. Prvi je bil načet, ko so vsi drugi evropski voditelji odprtih oči in ušes samo poslušno čakali, kaj bosta rekla prva dva, potem pa so to brez večjih ugovorov sprejeli kot skupno rešitev. Drugi je padel, ko sta nemška kanclerka in francoski predsednik očitno govorila samo še o sedemnajsterici članic iz tako imenovanega »evrolanda«, preostalih deset držav iz sedemindvajseterice, ki (še?) niso uvedle skupne valute, pa se je kar nekam izgubilo. Ta samoumevnost Evropa dveh hitrosti, če ne že kar dveh Evrop, je bila simbolično potrjena tudi z imenovanjem predsednika celotne EU Hermana Van Rompuya za predsednika »gospodarske vlade«, ki bo reševala predvsem evro. Kar je eden izmed nemških opozicijskih poslancev takoj označil za novo, bruseljskim birokratskim domislekom precej podobno »šnops idejo«. Po njegovem mnenju se hudo moti, kdor misli, da bo Evropo rešilo to, če bo Van Rompuy, ki se ima za svoj »kurirski« položaj v skupnosti v največji meri zahvaliti prav Merklovi in Sarkozyju, po novem dvakrat na leto o položaju v evroskupini »raportiral spet predvsem Merklovi in Sarkozyju«. A preostale dni v letu bo pa deloval kot predsednik vseh Evropejcev?
Ker je Evropska unija uradno še vedno skupnost, ki mora z vsemi ustreznimi institucionalnimi spremembami soglasno potrditi tudi najnovejši »politični spin« Merklove in Sarkozyja, izveden predvsem v želji po hitri umiritvi katastrofalnih razmer na finančnih trgih, najbrž ni pričakovati, da bodo šli vsi predlogi prav zlahka skozi. Toliko manj, ker sta kanclerka in predsednik tudi v Evropi tako imenovane »prve hitrosti«, ki jo je Slovenija, sodeč po premierovi frazi o »nujnem skoku na francosko-nemški vlak« očitno že sprejela brez vsakršnih pomislekov in razprav, dregnila v še en, najbrž ključni tabu. Za učinkovitejši izhod iz krize nista le demonstrirala, ampak sta tudi zahtevala neprimerno večjo koncentracijo odločanja v skupnosti.
Prav ta teza, da je Evropo mogoče rešiti samo s še več Evrope, pa utegne biti v kriznih časih, ko ljudje niti svojim ljudem ne verjamejo več, zelo tvegana. Kaj lahko namreč pomeni, da tudi znotraj tiste »prve« oziroma »prave« Evrope, že nastajata dve Evropi. Ena je južna, vse večja in vse bolj bankrotirana, druga pa je tista, ki je sicer še vedno pripravljena solidarno reševati za vse, tudi zanjo še kako pomembno skupnost in njeno skupno valuto, vendar pod vse bolj jasno določenimi in tudi vse bolj jasno izraženimi svojimi pogoji.
Evropa se je torej zaradi vsesplošne krize čez noč znašla na razpotju, ko bo marsikaj treba določiti na novo. S trditvami, da v času suhih krav ne bo več šlo po »bratsko« in da imajo tisti, ki dajejo pomoč, pravico zahtevati spoštovanje dogovorjenih pogojev, se je seveda mogoče absolutno strinjati. Nič manj to ne velja za te dni pogosto slišane teze, po katerih skupne valute ni več mogoče obdržati brez veliko bolj stroge in neprimerno bolj usklajene fiskalne politike unije, tesnejše povezave pa ne brez še večje solidarnosti, kar bo navsezadnje tudi Pariz in Berlin prisililo v izdajanje za zdaj Sarkozyju in predvsem Merklovi še vedno tako spornih evroobveznic. Toda pri oblikovanju take nove Evrope, ki zanesljivo ne bo ne lahko ne hitro – in kratkoročno torej nikakor ne more umiriti razdraženih borz –, bo kljub vsemu treba skrbno paziti, da z reševanjem evra ne bomo na koncu dobili kar treh Evrop, z reševalnimi akcijami pa podrli več Evrope, kot jo bomo potem kadar koli spet sposobni zgraditi.
