Rekordi in preroki

V nobenem mandatu doslej se koalicija ni osula tako temeljito, da bi leto pred volitvami od četverice predsednikov strank v vladi ostal le še en sam, premier Borut Pahor. Po tem, ko je za Karlom Erjavcem in Gregorjem Golobičem odstopila še Katarina Kresal, bo Pahor o delu vlade upravičeno govoril v prvi osebi ednine. Pet resorjev, torej tretjina, bo kmalu tudi uradno brez v parlamentu imenovanega ministra. Pravna stroka se drži za glavo; takšnih zapletov pisci ustave in zakonov preprosto niso predvideli.

Hkrati po spletnih klepetalnicah in družabnih omrežjih že nekaj dni padajo šale in stave, ali bo Boštjan Žekš, po službi za lokalno samoupravo in ministrstvu za kulturo zdaj začasno »vskočil« tudi na čelo notranjega ministrstva. Novica, da je odstopila še ena članica vlade, javnosti ni pretirano vznemirila. Agonija izvršne oblasti je očitno v očeh državljanov že prerasla v komedijo absurda, v kateri naveličano občinstvo čaka le še zadnje dejanje. Kljub očitnim znamenjem, da ob obstoječih alternativah na slovenskem političnem trgu katarze po tej predstavi pač ne bo in je ne more biti.

Gregor Golobič je spomladi s svojim »nespodobnim« predlogom, da vsi trije predsedniki odstopijo, brez dvoma želel predvsem zamenjavo Boruta Pahorja. Ker mu ni uspelo, je skupaj s stranko odšel. Pol leta kasneje socialni demokrati iščejo kandidata za predsednika parlamenta, pet ministrskih kandidatov, vlada pa hiti s pripravo rebalansa proračuna, s katerim mora Slovenija nujno dokazati svojo sposobnost finančnega preživetja. Vse te usodne odločitve bodo septembra in oktobra v parlamentu, kjer vlado uradno podpira le še 33 poslancev, z »rezervnimi« glasovi iz opozicije pa 44. Torej manj kot polovica. Prihodnji meseci bodo peklenski.

Kljub temu Pahor še vedno ni javno priznal, da je država v politični krizi. Zakaj je tako, je v teh dneh med vrsticami pojasnil kar v zapisu državljanom v dnevnem časopisu. Očitno kljub neštetim nastopom in tiskovnim konferencam jedro problema vidi predvsem v komunikacijskem šumu, v nesporazumu z javnostjo, ki ji ni dovolj natančno pojasnil prelomnosti časa in globine sprememb svetovnega reda in Slovenije v njem. Pahor je s svojim pismom med vrsticami razkril, zakaj je, nič manj kot v času Golobičeve pobude in vseh drugih koalicijskih kriz, popolnoma prepričan v svoj prav in zakaj tako nepopustljivo vztraja na čelu vsak dan bolj okrnjene vlade. Ker meni, da so zgodovinske okoliščine tako posebne in neponovljive, da so mu kot predsedniku vlade namenile skorajda mesijansko vlogo, v kateri s ponosom sprejema tudi položaj »največjega grešnega kozla«. Ker trdno verjame v svojo politično daljnovidnost. Da kot eden redkih slovenskih politikov, ki v resnici razume izzive časa, lahko najbolje vodi Slovenijo in jo obvaruje pred razsutjem v tektonskih premikih zapletenih mednarodnih razmerjih. Za takšne »višje« cilje pa – lahko sklepamo – ne potrebuje koalicijskih partnerjev, niti parlamentarne večine, še vseh ministrov ne.

Pahor ima seveda prav, ko opozarja, da »narod boleče podcenjuje« procese in spremembe v svetu, ki mu Slovenija pripada. Toda pri tem še vedno spregleda, da »motnja« v komunikaciji ni (le) posledica nerazumevanja, kratkovidnosti in preozke percepcije državljanov in pomembnega dela elit. Nastala je zato, ker se sam ni odzival in soočal z resda banalno in s sebičnimi interesi prepredeno domačo realnostjo. Ker je bil preveč mesija, ko bi moral biti le predsednik slovenske vlade.

Čeprav premier trdi, da je politična kriza »odvečni luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti«, so po odhodu Katarine Kresal vsi rezervni scenariji že padli v vodo. Pahor bo očitno vztrajal le še pri enem pogoju za predčasne volitve – da se stranke dogovorijo o datumu in ga torej ne zamenja »rezervni« mandatar, ki bi ga na čelo vlade seveda pripeljali dosedanji politični zavezniki. Za to premier navaja zgolj interese države, ne omenja pa dejstva, da ima nekaj možnosti na prihodnjih volitvah le v spopadu z Janezom Janšo. Če bi leva sredina našla novega voditelja – za kar sicer zmanjkuje časa – ali če bi se desnica odrekla Janši, pa bi bila Pahorjeva kariera na domačem političnem parketu brez dvoma bolj ali manj končana.

Odstop Kresalove torej ni bil le manj pomembna epizoda v (ne)slavni knjigi rekordov »krizne« vlade. Pospešil je politične spremembe, tudi če bo parlamentarna večina v prihodnjih mesecih še za silo delovala. Politika, če ni popolnoma izgubila stika z realnostjo, pa si verjetno že pripenja varnostne pasove. Trk s sporočilom prvih volitev v novi, »pokrizni« Sloveniji utegne biti hudo boleč.