Tiskane izdaje
Te dni se seznanjamo z dolgim seznamom bolečih ukrepov, brez katerih menda ne bomo mogli preživeti. Pri tem pa manjka odločilna podrobnost: namreč smisel vsega tega odrekanja. Pred desetletji so tudi Finci – enako velja za današnje azijske tigre – sprejeli ostre varčevalne ukrepe, privarčevani denar pa so nato večinoma vložili v razvoj, v odlično šolstvo in znanost, v inovativno industrijo in izjemne posameznike. To se jim bogato obrestuje.
V današnji prilogi Znanost objavljamo pogovor z našo sijajno mlado raziskovalko, doktorico Vito Majce, ki je v Parizu dobila cenjeno mednarodno priznanje. Sedemindvajsetletna biokemičarka, ki je prva v generaciji diplomirala in doktorirala ter so jo tudi sicer spremljali sami presežniki, je po doktoratu ostala brez službe, čeprav si jo je zelo prizadevala najti.
Prof. dr. Roman Jerala, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in vodja študentskih skupin, ki so v preteklih letih na svetovnih tekmovanjih iz sintezne biologije v konkurenci ekip z najuglednejših univerz sveta nekajkrat odnesle zmago, si zaman prizadeva, da bi vsem zmagovalcem, ki si skoraj brez izjeme želijo na doktorski študij, zagotovil mesta mladih raziskovalcev.
Prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor našega največjega raziskovalnega inštituta Jožef Stefan, nam je pred kratkim povedal, da bodo morali odpustiti del svojih odličnih mladih raziskovalcev, če bo, kot kaže zdaj, država omejevala raziskovalne projekte. Zakaj bodo odšli prav najmlajši raziskovalci? Zato, ker je njihova zaposlitev vezana na projekte.
Zamislimo si, kako bi se odzvala javnost, če bi, denimo, naša vlada lepega dne sklenila, da nima več dovolj denarja za podporo najbolj nadarjenim mladim športnikom. Namreč tistim, ki bodo morda že jutri dosegali odličja na mednarodnih tekmovanjih. Pa bi se zato odpovedali tretjini ali četrtini velikih športnih talentov, od katerih bi zelo verjetno vsaj del odšel v tujino, preostali pa bi si poiskali nove karierne priložnosti.
Stavim, da bi se pri priči dvignil vihar ogorčenja. A stavim tudi, da ne bo potreben. Slovenci imamo pač radi šport, v teh težkih časih so ljudem športni dosežki morda v še večje zadoščenje kot sicer. Vlada si tu najverjetneje ne bo drznila delati večjih rezov.
Odlični mladi raziskovalci, ki so po letih vrstniki teh športnikov in so za njimi prav tako dolga leta trdega (raziskovalnega) treninga, so širši javnosti večinoma še neznani. Njihovega odhoda v tujino ali odpovedi znanstveni karieri večina Slovencev ne bo zaznala. Zato je takšno klestenje lažje izvedljivo.
A dolgoročno nas izgubljanje teh talentov utegne prizadeti še precej bolj. Brez tistih, ki bi jim uspelo pognati kolo našega razvoja in s svojimi odkritji omogočiti razvoj inovativnih podjetij, nam bo nazadnje res ostalo le še trajno odrekanje.
