Prepovedani Viktor

Če vodstvo RTV Slovenija v nedeljo popoldne vse do referenduma o družinskem zakoniku ne bi zablokiralo dostopa do oddaje Viktorji v spletnem arhivu in odpovedalo njenega ponavljanja, češ da je v njej prišlo do nedopustne politične propagande in agitacije, bi na prireditev hitro – pa tudi upravičeno – pozabili. V žanru zabavnega dogodka, namenjenega podelitvi nagrad za največje dosežke na področju medijev in popularne kulture, namreč niso bili letošnji Viktorji čisto nič posebnega. Še več, bili so, vsaj v svojem zabavnem delu, izraz neizdelanosti komičnega duha.

A poteza javne televizije zahteva, da se postavimo v bran tej prireditvi in tudi njenemu bolj ali manj ponesrečenemu humorju. V čem je bil namreč problem letošnjih Viktorjev? Kot pojasnjuje vodstvo nacionalke, je oddaja kršila Pravilnik RTV Slovenija o izrabi televizijskega programskega časa za predstavitev mnenj o vprašanju zakonodajnega referenduma 25. marca. V njem je določeno, da velja tudi v času referendumske kampanje načelo prepovedi politične propagande, kot ga določa 10. člen zakona o RTVS, oziroma je tovrstna propaganda strogo določena.

»Greh« Viktorjev je torej v tem, da so različni voditelji te prireditve na račun družinskega zakonika zbijali šale in mu z raznimi potezami izrazili podporo ter s tem kršili pravila nacionalke. A pri presoji umika oddaje iz javnosti bi morali izhajati iz tega, da se je tovrstna »agitacija« dogajala v žanru kulturno-zabavne prireditve, natančneje, v žanru politične satire, katere ključno določilo je, da se napaja iz najaktualnejših vprašanj neke družbe.

Načeloma mora biti nekomu, ki nastopa v tem okviru, dovoljeno, da se svobodno norčuje iz česarkoli: iz gejev, Cerkve, politikov, homofobov, iz samega sebe. Še več, ta žanr dopušča tudi neslane, neokusne šale in celo žaljivke. To lahko javno kritiziramo ali zaradi tega celo protestiramo, ne smemo pa ga cenzurirati. Oziroma, ustavno zagotovljeno načelo svobode govora in ustvarjanja bi moralo tu prevladati nad pravilnikom o referendumu. Sklicevanje na to ustavno načelo se zdi smiselno predvsem zato, ker so sicer ustvarjalci postavljeni v položaj, ko morajo v svojem (kulturnem) delovanju nenehno razmišljati, ali niso morda prekršili kakšnega pravilnika RTV, s tem pa je svoboda govora že vnaprej izgubljena.

Komedija ni vselej subverziven žanr; zelo pogosto z zbijanjem šal o neki temi ali človeku amortizira zagato, na katero se nanaša. Samo v svojih najboljših različicah lahko računa na širše družbene učinke. V zadevi Viktor se je težko znebiti vtisa, da je vodstvo RTV prehitro ustreglo opciji, ki je očitno v dokaj benigni politični satiri prej kot »hec« prepoznala potencialno nevarnost, ki jo je treba hitro zajeziti. To pa je že precej v maniri kakšnega fundamentalističnega režima.