Popolno. Skoraj.

Za hrvaški politični vrh in vernike je bil državniški in pastoralni obisk pomemben in uspešen, a ostal je grenak priokus.

Objavljeno
05. junij 2011 23.09
Rok Kajzer, Zagreb
Rok Kajzer, Zagreb
»Do zdaj je bilo vse popolno in prepričana sem, da bo tako do konca,« je po srečanju z Benediktom XVI. dejala premierka Jadranka Kosor. V mislih je imela prvih nekaj ur papeževega obiska na Hrvaškem, ki so potekale natanko tako, kakor so si zamislili državni in cerkveni organizatorji. Toda vse ni bilo tako popolno. Za politični vrh in vernike je bil državniški in pastoralni obisk pomemben in uspešen in brez najmanjšega dvoma in do zadnje minute njegove navzočnosti na državnem ozemlju sosede tudi popoln. Da je v ustih ostal grenak priokus, pa ni bila krivda ne papeža ne vatikanske administracije. Zavozili so doma.

Ne kakšni ateisti, razgreti politiki z leve, ali nad škandali RKC razočarani posamezniki, ali tisti, ki so v zadnjih dneh nasprotovali dragemu obisku sredi najhujše gospodarske krize. Grenak okus so povzročili hrvaški škofje, varnostni organi in na koncu tudi nacionalna televizija. Ni skrivnost, da je večina hrvaških škofov, če bi jih politično okarakterizirali, pristala na polju skrajne in nacionalistične desnice. Spomnimo se, kako jih je prav ta papež, ki jih je obiskal, komaj ustavil, ko so šli z nacionalističnimi buldožerji na(d) slovensko-hrvaški arbitražni sporazum. Ti škofje so zdaj sestavili seznam več sto uglednežev, ki so smeli v narodno gledališče k Benediktu XVI.

Na seznamu ni bilo nekdanjega predsednika Stjepana Mesića, ki je papeža – povabil na Hrvaško. To je bilo odkrito maščevanje Mesiću, ki ga škofje težko prebavljajo. Hudi protokolarni škandal je namesto njih, a brez uspeha, reševal apostolski nuncij. Škofje pa so brez težav povabili tudi dno družbe: primitivnega župana iz Dalmacije pa ustaškega pevca in v prvo vrsto postavili človeka, ki se povezuje s »cementiranjem« etničnega čiščenja po operaciji Nevihta. Še več, papežu so poskušali podtakniti tudi to, da prihaja – ne javno sicer – obsodit »nepravično haaško sodbo hrvaškim generalom«.

Za Hrvaško pomembni obisk so pokvarili tudi varnostni organi, ki so ob neumni odločitvi, da bo večina prireditev v središču Zagreba, histerično posegli tudi na področje, kjer jih ne bi smelo biti: področje svobode govora in gibanja. Nekateri varnostni ukrepi so bili poleg vsega takšni, da zdravorazumski javnosti ni preostalo drugega kakor norčevanje. Denimo ob navodilu, da morajo meščani prijavljati »neznance«. Si lahko predstavljate, kaj bi bilo, če bi meščani to zapoved v resnici izvajali?

Na koncu pa je tu še HTV, ki je v soboto zvečer znova padla globoko v temačna devetdeseta. Ob 19.30 ni predvajala osrednjega televizijskega dnevnika, pač pa v živo prenašala sliko z Jelačićevega trga. Vsaka normalna nacionalna televizija, ki razume in spoštuje javno poslanstvo, bi prenos v živo prestavila na drugo mrežo in državljanom v osrednji informativni oddaji, kakor vsak večer, prenesla novice dneva, začenši seveda z Benediktom XVI. A ne HTV, servilna politična postaja. Zato ni nič nenavadnega, da je nekoč kultni Dnevnik HTV po gledanosti poleg Dnevnika Nove TV prehitel že rumeni RTL Danes.

Takšne – v primerjavi s pomembnostjo obiska – na videz obrobne podrobnosti so zaradi skoraj nerazložljive ihte, kako dokazati privrženost svetemu očetu, dosegle prav nasproten učinek. Papeževa sporočila Hrvaški, vredna natančne pozornosti in analize, so zasenčile domače igrarije. In niso bile nepričakovane.