Tiskane izdaje
Predlagatelji referenduma o družinskem zakoniku imajo prav, ko so po objavi rezultatov rekli, da ni razloga, da bi bil zaradi izida kdor koli žalosten. V podtonu je bilo slišati sporočilo, da ni šlo za politično zgodbo in najbrž je to res, čeprav se je ločnica med privrženci zakonika in nasprotniki bolj ali manj risala po meji med levico in desnico.
Tudi ni šlo za strankarsko zgodbo, čeprav sta si vsaj dve stranki obetali nove politične točke, ki jih po naravi zadev ne bosta dobili. Pridobile ne bodo niti stranke, ki so zakonik podprle, niti tiste, ki so mislile, da bodo všečne z vzvišeno indiferentnostjo. Šlo je namreč za načelno in moralno vprašanje, ki se izmika kratkoročnim računicam. Politične posledice se bodo prav zaradi apolitičnosti dogajanja videle drugje, kajti zarisale so se meje in obrisi neke druge breznačelnosti – breznačelnosti predsodkov.
Referendum o družinskem zakoniku je deloval kakor festival večinske brezskrbnosti, celo brezbrižnosti. Dve tretjini volilnih upravičencev je imelo svojo udeležbo na referendumu tako ali drugače za nepotrebno. Ti so pravzaprav odločili, ali je Sloveniji kot državi mar za druge ljudi, predvsem pa za otroke iz t. i. neidealnih družin. Le tretjina je bila tistih, ki so želeli odločati.
Taktika predlagateljev referenduma je bila očitna: mimo stvarnih argumentov organizirati ekonomijo predsodkov in strahov ter iz instrumenta demokracije napraviti vojni poligon za bojevanje med zadnjimi odredi kulturnega boja. Brezskrbnost večine pravzaprav že dan potem ni bila videti kot to, temveč kot v brezbrižnost zapakiran strah pred »pravimi« problemi kriznega varčevanja, ki jih celo kot grozeča brezposelnost lahko doletijo že v prihodnjih mesecih. Večina se je zavila v iluzijo družbene rutine, podobno kot prebivalci Pompejev pod Vezuvom, v katerem je že brbotala razbeljena lava.
Pahorjeva levica bržkone ni pisala zakonika, da bi si nabrala političnih točk, saj je bil odpor predvidljiv. Tudi desnica iz zakonika ne more izvleči kakšne velike prednosti. Pravi spopad je potekal drugje, precej globlje in precej bolj usodno. Toda ljudje niso razumeli cerkvenega motiva biti »gospodar prstana«, biti oskrbnik nacionalne skrinje, v katero je zaklenjena definicija ideala slovenske družine. So pa to razumeli njeni strategi, ki v seriji »svetih polomij« obupno potrebujejo vsaj kakšno, čeprav režirano družbeno zmago.
Toda prav odsotnost dveh tretjin ljudi takšni zmagi vzame absolutno večino moči. Definicija ideala družine očitno ni pridobila nič, je pa ekonomija strahov in predsodkov zavzela državo. Že prve dni po referendumu o družinskem zakoniku ni več prostora niti za brezbrižnost niti za brezskrbnost. Zato tudi nihče od pametnih ne triumfira. Razprla so se namreč vrata tesnobe, negotovosti, da, tudi zmanjševanja sistemskih sredstev za družine in porodniške dopuste. Ideal družine ne bo utrpel nikakršne škode, saj je nematerialna kategorija, predlagatelji referenduma pa so prepričani, da iz enakih idealnih razlogov država tudi njim ne bi smela odtegniti, kar ji po »naravi zadev« pripada.
