Padec

Politika ustavnim sodnikom ne želi podeliti diskrecijske pravice niti se ni pripravljena odreči delu svojih pristojnosti.

Objavljeno
20. april 2011 21.33
Posodobljeno
20. april 2011 22.15
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Najverjetnejši padec ustavnih sprememb, s katerimi bi spremenili pristojnosti ustavnega sodišča in ga razbremenili odločanja o ustavnopravno povsem nepomembnih ali manj pomembnih zadevah, je še vedno pričakovati, čeprav je državni zbor včeraj odločanje o njih s koalicijskimi glasovi prestavil na eno izmed prihodnjih sej. Toda SDS je še enkrat povedala, da jih ne namerava podpreti in da gre zgolj za zapravljanje časa, kar pomeni, da za ustavne spremembe ni zagotovljena dvetretjinska večina glasov vseh poslancev.

Čeprav je bilo pred letom dni, ko je vlada v parlamentarni postopek vložila spremembe treh členov ustave, tudi iz vrst opozicije slišati, da je ustavnemu sodišču nujno zagotoviti položaj in vlogo vrhovnega varuha ustavnosti, zakonitosti in človekovih pravic, je že prva seja ustavne komisije prinesla drugačna spoznanja. SDS je jasno povedala, da se je o teh ustavnih spremembah pripravljena pogovarjati le, če je koalicija pripravljena razmisliti o spremembah na področju referenduma. Takoj so se torej vzpostavila pravila vezane trgovine, ki pa so se pokazala za račun brez krčmarja. Tako kot se pogled koalicije in opozicije razlikuje v tem, kako zagotoviti učinkovito delo ustavnega sodišča, tako se njuna pogleda razlikujeta tudi glede referendumske ureditve. Skupna točka razlikovanja je, ali politika toliko zaupa ustavnim sodnikom, da jim je pripravljena dati diskrecijsko pravico, da sami odločajo, o katerih zadevah se bodo izrekali oziroma ali politika toliko zaupa sama sebi, da se je pripravljena odreči delu svojih pristojnosti, vezanih na referendum. Odgovor je obakrat negativen.

Statistika ustavnega sodišča za preteklo leto potrjuje, da ima to že zdaj precej stroga merila, s katero zadevo se bo ukvarjalo in s katero se ne bo. Manj kot šest odstotkov vlog za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov namreč ustavno sodišče prepozna kot utemeljene, še slabše se godi ustavnim pritožbam. Od 1500 rešenih so jih sodniki lani sprejeli v nadaljnjo meritorno obravnavo le 74 (manj kot pet odstotkov), ugodili pa so le 57 (manj kot štirim odstotkom).

Toda ne gre za številke. Te so, kakor pravi predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič, plod tega, da je ustavnemu sodišču z izjemnimi napori uspelo tudi zaostanke zmanjšati na sprejemljivo raven. Gre pa za politično oceno, kaj je še spodobno, da ustavni sodniki počnejo (no, vsaj s prekrški (!) se jim - razen izjemoma - ni več treba ukvarjati). Ali politična in pravna kultura sežeta do razumevanja in spoštovanja ustavnih vrednot, ki naj bi jih varovalo ustavno sodišče, ali pa se to ustavi za prvim plotom in za političnim preračunavanjem, kaj se kdaj komu bolj izplača? Temeljno vprašanje torej ni, kako omejiti pripad zadev na ustavno sodišče, zato da bi lahko sodniki morebiti bolj ležerno živeli. Temeljno vprašanje je, ali lahko ustavno sodišče bistveno pripomore k iskanju odgovorov na temeljne družbene dileme. Lahko, ker je to v dobro vseh, le prave vzvode mora imeti v rokah.