Tiskane izdaje
Nekaj dni po 11. septembru 2001 je tedanji ameriški zunanji minister Colin Powell poklical pakistanskega predsednika Perveza Mušarafa in mu postavil na videz preprosto vprašanje: »Ste z nami ali proti nam?«
General Mušaraf, ki je bil Američanom hvaležen, da so mu pomagali priti na oblast, predvsem pa za obilno finančno in vojaško pomoč, ni imel veliko izbire. Odgovoril je pritrdilno. A s figo v žepu.
Ko so ameriški bombniki poleteli nad Afganistan, je Mušaraf na pakistanskih plemenskih območjih ob Durandovi črti v imenu globalne vojne proti terorizmu, vojne terorja, začel vojno proti lastnemu prebivalstvu. Vojno za nekoga drugega.
V naslednjih devetih letih in pol je na pakistanskih plemenskih območjih v spopadih z vladnimi silami in letalskih napadih umrlo več ljudi kot v sosednjem Afganistanu. Večinoma civilistov. V spopadih z lokalno izpostavo talibov in plemenskimi milicami je umrlo več pakistanskih vojakov, kot je bilo v zadnjem desetletju ubitih vseh tujih vojakov v Afganistanu. V številnih ofenzivah pakistanske vojske – države v državi – so bile porušene celotne zahodne province. Begunci so se šteli v milijonih.
Posledice »vojne za nekoga drugega« so v Pakistanu, že tri desetletja epicentru vseh afganistanskih potresov, skoraj sprožile državljansko vojno. Jedrsko državo, ki je vso svojo obrambno politiko po razpadu Radža gradila na morebitni vojni s sosednjo Indijo, je zajel na videz nezaustavljiv val samomorilskih in bombnih napadov, v katerih je bilo ubitih več tisoč ljudi.
Kljub obilni finančni pomoči Združenih držav in mednarodnih finančnih institucij se je pakistansko gospodarstvo, ki so mu mnogi ekonomisti konec devetdesetih let laskali z nazivom »naslednji azijski lev«, popolnoma sesulo. Država se je izgubila v varnostnem in socialnem kaosu, ki so ga v mošejah najbolje izkoristili skrajni interpreti islamske svete knjige ter njihovi dolgoletni botri, vodilni možje zloglasne pakistanske obveščevalne službe ISI.
Tem ni nikoli uspelo povsem prekiniti stikov ne z Al Kaido, ne s talibi (tako v Afganistanu kot v Pakistanu) in ne z afganistanskimi opijskimi milicami. Ko je bila v samomorilskem napadu konec decembra 2007 ubita »povratnica« Benazir Buto, je tudi najbolj naivnim opazovalcem dogajanja v Pakistanu postalo jasno, da je povezava med pakistanskimi oblastmi, ki jih je tedaj še vodil Mušaraf, vladno vojsko, obveščevalnimi službami in skrajneži zelo močna in hkrati subtilna, vsem naštetim pa je bil krvavi kaos pisan na kožo, saj je upravičeval vzrok njihovega obstoja.
Kmalu zatem so Američani, ki so še naprej neselektivno bombardirali Afganistan in »sponzorirali« pakistanske oblasti, zelo povečali svojo »vojaško angažiranost« tako v Afganistanu kot v Pakistanu, kjer so (na plemenskih območjih) napadi z daljinsko vódenimi letali postali del vsakdanjika.
Zeleno luč za širitev bojišča jim je dal pakistanski predsednik Asif Ali Zardari, po domače »gospod 10 odstotkov« in resni kandidat za svetovnega prvaka v korumpiranosti. Pakistanski vojaški vrh in vodstvo obveščevalnih služb nikoli nista skrivala prezira do vdovca Benazir Buto. Hkrati je znotraj vojaških in obveščevalnih struktur naraščalo protiameriško razpoloženje.
Zato nikakor ni presenečenje, da se je pokojni Osama bin Laden, veliki strateški zaklad, »skrival« le dober kilometer od elitne pakistanske vojaške akademije, ki so jo zadnja leta v imenu »ključnega strateškega partnerstva« obiskali številni visoki častniki ameriške vojske. Zadrega ob razkritju udobnega šejkovega bivališča zato nikakor ne bi smela biti le enostranska.
