Tiskane izdaje
Slovenija je pred mesecem in pol prvič poskusila s predčasnimi volitvami – in se opekla. Pričakovanja etabliranih strank so bila velika, rezultati zanje pa slabi. Kmalu po volilnem šoku so se začeli politične igre, igrice, preigravanja, prehitevanja po desni, podmizna trgovanja, pogajanja na dveh koncih in dogovori s figo v žepu.
Predvolilna kampanja, ki bi se morala končati z dnem oddanega glasu na volitvah 4. decembra, je z današnje perspektive tedaj šele začela dobivati pospešek. Politiki niso razumeli sporočil volitev, volivci pozneje niso več razumeli politikov.
Eden pomembnejših naukov te slovenske volilne epizode bi lahko bil, da rušenje vlade izza opozicijskih in civilnodružbenih okopov za vsako ceno ni produktivno. Danes je že mogoče reči, da zavrnitev pokojninske reforme, ki so ji nasprotovali sindikati, opozicija pa je pri tem pridno asistirala, ni bilo racionalno dejanje. Tudi izglasovana nezaupnica Pahorjevi vladi se z današnje perspektive kaže kot strateška napaka, če jo ocenjujemo z vidika interesov države in njenega mednarodnofinančnega položaja. Dokaz za to je paket nujnih ukrepov, ki jih pošilja Pahorjeva vlada v državni zbor, na posvetu prvakov strank pa so bili sprejeti s soglasjem, celo s podporo tistih, ki prej niso našli ene dobre besede za odhajajočo vlado.
V analizi povolilnega razvoja se ne moremo izogniti nekaterim nujnim ugotovitvam. Volivci so zmago namenili stranki in njenemu predsedniku Zoranu Jankoviću, vendar je ta kmalu pokazal, da ni politik. Sporočil, ki so mu jih pošiljali drugi prvaki, ni razumel in jih zato ni znal povezati v udobno koalicijo. Namesto tega so se ga začeli otepati kakor garjavega psa, kot se je v neformalnem pogovoru z novinarji izrazil eden od prvakov strank.
Medtem ko so na »levi« potekala pogajanja s ciljem, da se ne dogovorijo, je na »desni« potekal nasproten proces: partnerji so sedli za mizo, da se dogovorijo. Ker Jankovićeva zmaga na volitvah ni bila »planirana«, je bilo povolilno obdobje namenjeno zgolj temu, da konkurenti zmagovalca posedejo v opozicijske klopi. Slovenska parlamentarna aritmetika ima drugačno logiko od volilnega seštevka glasov. Ima tudi endemsko genetiko parlamentarizma, ki jo je treba razumeti.
Če bi si volivci želeli vlade Janeza Janše, bi ta na volitvah zmagal. Za to je imel vse pogoje, a mu ni uspelo. Kljub temu bo dobil priložnost, da sestavi vlado in s tem spremeni dva relativna poraza v eno absolutno zmago. Toda ponovitev njegovega mandatarstva ima vsaj eno (za večino prvakov sicer zgolj lepotno) napako: da proti njemu zaradi obtožb o korupciji poteka resen sodni proces z mednarodnimi razsežnostmi.
Politikov nimamo le zato, da jih volimo, ampak da tudi dajejo zgled. Politiki, ki jih bremenijo hudi kazenski postopki, sploh ne bi smeli razmišljati o javnih funkcijah – to velja za leve in desne, brez izjeme. V tej luči je verjetno treba razumeti tudi napore predsednika republike, ki se je, bolj, kot bi bilo treba, angažiral pri reševanju mandatarske zagate.
