Nova realnost Balkana

V tem smislu ni mogoče izključiti, da sta beograjska in bruseljska politika čakali le na primeren trenutek za kravjo kupčijo. V prid takšnemu scenariju je tudi izjava srbskega predsednika Borisa Tadića, da zaradi aretacije zadnjega haaškega ubežnika ne pričakuje nobenih odzivov EU, ker je šlo za moralno obveznost Srbije, toda zdaj je na potezi Bruselj, da izpolni svoje obljube.

Postavlja se vprašanje, kaj je gnilega v državi, da so se v njej haaški obtoženci za vojne zločine Radovan Karadžić, Ratko Mladić in Goran Hadžić več let lahko nemoteno skrivali pred mednarodno roko pravice. Nekdanji predsednik samooklicane Republike Srbske krajine, ki se pritožuje, da je reven ko cerkvena miš, je na begu celo plodil otroke.

Sklepati je mogoče, da je bila za aretacijo trojice ubežnikov, ki jih je srbska oblast prijela v manj kot treh letih, ključna želja Srbije, da bi čim prej vstopila v Evropsko unijo, ne pa sprememba političnih stališč. Srbija je končala najtežje poglavje v sodelovanju s haaškim sodiščem; za nagrado pričakuje, da bo konec leta dobila status kandidatke, prihodnje leto pa datum za začetek pristopnih pogajanj z Unijo.

Spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih pravnih norm je bil eden temeljnih pogojev, da sta se bila Unija in Nato pripravljena začeti pogovore z Beogradom, Srbija pa je s prijetjem zadnjega haaškega obtoženca prispevala velik delež k zaprtju najbolj bolečega poglavja v sodobni evropski zgodovini. Čeprav je prijetje in sojenje vsem obtoženim za vojne zločine zelo pomembno tudi za procese pomiritve in sprave med državami, ki so bile vpletene v vojaške spopade na območju Zahodnega Balkana, Srbijo pravi preizkus na njeni evropski poti šele čaka.

Evropski uniji se po pridružitvi Hrvaške ne bo zelo mudilo z novimi širitvami. Ne le zato, ker je prisiljena reševati nekatere članice pred bankrotom in pri življenju ohranjati skupno valuto; v igri tudi ni zgolj utrujenost Unije zaradi širitev, temveč bojazen pred uvozom več nerešenih sporov v evropsko povezavo. Srbija se desetletje po 5. oktobru 2000, ki je oznanil zlom režima Slobodana Miloševića, spopada z nasprotniki Unije, ki verjamejo, da vse slabo v Srbijo prihaja z Zahoda. Spopada se z izgubo Kosova, ki ima številne glasne in nasilniško usmerjene nasprotnike.

Vstop Srbije v Unijo v oddaljeni prihodnosti najbrž ne bo zadosten argument, da bi se Srbija prostovoljno odrekla petnajstim odstotkom svojega nekdanjega ozemlja. Nobenega jamstva tudi ni, da bodo srbske politične stranke, ki so kosovski mit odrinile na stranski tir, zmagale na prihodnjih volitvah. Naklonjenosti volivcev, ki živijo iz rok v usta ali pa so že prestopili prag revščine, ne bodo pridobile le z domnevnimi primerjalnimi prednostmi na poti v EU.

Četudi Srbija nima več ključev razvoja Kosova, brez Srbije ni mogoča trajna rešitev kosovskega problema. Srbska politika je doslej s figo v žepu sprejemala opozorila, da so pogoj za članstvo v EU tudi normalni in prijateljski odnosi vseh držav z njihovimi sosedami. V primeru Kosova bo potreben intelektualni napor za iskanje scenarija, ki bo zadovoljil oblast v Srbiji in Kosovu omogočil, da bo postalo polnopravna članica EU. Ključno vprašanje se torej glasi, kdaj bo Beograd sprejel novo realnost Balkana.