Tiskane izdaje
Na nedeljskem referendumu o družinskem zakoniku je padel še zadnji veliki projekt Pahorjeve vlade. Dogodek simbolično sovpada z drugim znamenjem začetka nove dobe – s predstavitvijo paketa varčevalnih ukrepov Janševe vlade. Pod črto: še naprej bodo uradno priznane le tradicionalne oblike družine, a tudi te bodo, tako kot »zamolčane« drugačne družine, živele precej slabše kot doslej.
Resnici na ljubo so se stranke v kampanji držale v ozadju. Tudi zato izid odločanja o družinskem zakoniku ni neposredni pokazatelj političnih razmerij sil v državi, ampak predvsem še eden od pokazateljev nesmiselnosti slovenske referendumske ureditve. Ki omogoča neskončno politično, ideološko in javnomnenjsko preigravanje, v skrajnem primeru pa blokade, celo popolno paralizo odločanja. Janševi vladi bi zato že na začetku lahko spodrsnilo na lastnem olupku: če bi sedanja opozicija uporabila taktiko prejšnje, bi se v prihodnjih mesecih začela nova referendumska sezona, vsi, ali vsaj večina varčevalnih ukrepov bi bili vnaprej obsojeni na propad, država pa bi se še bolj približala »grškemu scenariju«.
Toda tokrat bo očitno drugače. Prvak največje opozicijske stranke Zoran Janković je v nedeljo končal svojo selitev z ljubljanskega magistrata na Šubičevo in nazaj. Rezultat kaže, da mu najzvestejša volilna baza tega sprehoda ni zamerila in da neuspeh pri sestavljanju koalicije ni bistveno omajal njegove podobe uspešnega voditelja. Pri čemer seveda Janković prave konkurence sploh ni imel, verjetno zato, ker je z umikom iz parlamenta razveselil politične tekmece in vladno koalicijo.
Pretirano zmagoslavje – ki ga, resnici na ljubo, v nedeljo zvečer niti ni bilo – tudi ne bi bilo upravičeno zaradi relativno skromne volilne udeležbe. Predvsem pa zato, ker je Jankovićeva tretja zmaga vendarle umik, korak nazaj, po katerem bo ponoven naskok v vrste državne politike precej težji. Lokalne volitve bodo spet čez dve leti, državnozborske pa le dobro leto pozneje. Janković ta trenutek res načrtuje, da bo v tem času zgradil stranko, povezal raznobarvne ostanke politične leve sredine, vodil opozicijo, ne da bi sedel v parlamentu, hkrati pa še županoval. Prav verjeten pa ta scenarij zagotovo ni.
V slovenskem parlamentu se tako začenja zanimiv politični eksperiment. Na dnevni red prihajajo ukrepi, ki bodo posegali v temelje socialnih, družbenih in ekonomskih razmerij v državi. Hkrati pa bo eden od prvakov parlamentarne opozicije, ki je po definiciji protiutež, nekakšen nadzornik in »korektor« odločitev oblasti, odsoten. Drugi, Borut Pahor, pa se bo ukvarjal z dilemo, ali naj se jeseni spusti v predsedniško tekmo in ali naj vodenje stranke prepusti nasledniku.
Poleg vlade, ki na volitvah ni bila prva izbira, torej državljanom grozi še opozicija, kakršne si niso želeli. Že zdaj očiten prepad med političnimi elitami in vse bolj zaskrbljeno bazo, bi se tako samo povečeval, to pa je idealno gojišče družbenih konfliktov, nezaupanja, jeze, frustracij. Zato sta izida referenduma in lokalnih volitev, skupaj s paketom varčevalnih ukrepov, v resnici svojevrsten simbolični začetek nove dobe slovenske politike. Z nepredvidljivim koncem.
