Tiskane izdaje
Slovenski raziskovalci, tudi družboslovci in humanisti, se zadnja dva tedna ubadajo z matematiko. Poskušajo namreč izračunati, kaj jim bo ostalo, ko si bo vlada - če bo ostalo pri sedanjih predlogih varčevalnih ukrepov - odrezala svoj »kos mesa« iz javnih sredstev, na katera so letos računali. Za zdaj jim vsi izračuni kažejo, da bodo po tem posegu njihove institucije izkrvavele oziroma samo še životarile. Inštituti, ki naj bi bili med ključnimi akterji našega preboja iz krize, bodo po napovedih postali nekakšni zombiji.
Sicer pa so na nedavni novinarski konferenci Koordinacije samostojnih raziskovalnih institucij Slovenije (KOsRIS), na kateri so napovedali javni poziv vladi, sedanje razmere v naši znanosti primerjali tudi z ladjo, polno nesrečnih duš zaradi vladne nekompetentne varčevalne politike. Pretiravanje? Verjetno ni pretiraval direktor našega največjega inštituta prof. dr. Jadran Lenarčič, ki je povedal, da desetih milijonov, kolikor naj bi bilo letos zanje manj javnih sredstev, ne bi mogli privarčevati, niti »če bi sredi leta odpustili vse raziskovalce Instituta Jožef Stefan, vključno z menoj«. Kvečjemu bi morda zmogli polovični rez.
Res si je težko predstavljati varčevanje na račun nevzdrževanja dragih in občutljivih naprav ali morebitnega izklapljanja elektrike. So pa tudi inštituti, katerih edini omembe vredni lastnini so ljudje in knjižnice. Bi jih morali »dati na grmado«, da bi država dovolj privarčevala? Kako pa bo varčevala takrat, ko bo ob morebitnem zlomu znanosti ugotovila, da je s tem »privarčevala« še zlom gospodarstva? Da bi bilo veliko bolj modro, če bi znanosti, namesto da ji zavija vrat, z davčnimi olajšavami in drugimi ukrepi omogočila boljše sodelovanje z gospodarstvom. Iz česar bi navsezadnje - a ne čez noč - dobila veliko več, kot si obeta zdaj.
Sočasno s temi dramatičnimi napovedmi raziskovalcev nas je prvič obiskala evropska komisarka za raziskave in inovacije. Pohvalila je dosedanja slovenska vlaganja v znanost in izrazila upanje, da bomo kljub spopadanju s krizo še naprej podpirali to področje, pač po zgledu drugih držav. Bilo je skoraj idilično, ampak saj drugače niti ni moglo biti. Pred tujci se ne blati domače politike, komisarka pa tudi ni pristojna za konkretno vmešavanje v naš način varčevanja; poleg tega je k nam prišla po podporo prihodnjemu programu Obzorja 2020, »težkemu« 80 milijard.
Nanje računajo tudi naši raziskovalci, toda ob načrtovanem rezanju vsi ne bodo mogli niti kandidirati, saj ne bodo imeli denarja za obvezno participacijo. »Mi nismo Avstrija,« nam je minuli četrtek, med obravnavo vladnih varčevalnih ukrepov na nočni seji parlamentarnega odbora za izobraževanje, visoko šolstvo, kulturo, šport in mladino, odvrnil minister Turk, ko smo ga vprašali, zakaj si Avstrija lahko privošči, da med krizo visoko šolstvo in znanost podpre celo bolj kakor prej. A vendar - menda se pač bolj želimo približati Avstriji, kakor pa biti valilnica talentov za Avstrijo in še katero pametno državo?
