Nikar v ustavo!

Politične stranke so nenavadno hitro privolile v to, da bi zlato fiskalno pravilo po novem pribili kar v ustavo. Na najbolj vidnem mestu. Toda za to ni nobene prave potrebe. Vsak kmet, ki zna gospodariti, ve, da sme zapraviti samo toliko, kolikor ustvari. Še bolje to vedo družine, ki se z minimalnimi dohodki komajda prebijajo iz meseca v mesec. Le kako naj se zadolžujejo, če pa že vnaprej vedo, da denarja nikoli ne bodo mogli vrniti? Samoumevnih in logičnih zadev, med katere zagotovo sodi tudi zlato fiskalno pravilo, torej ne kaže pisati v ustavo. Spoštovati jih je namreč mogoče tudi brez tega.

Obstaja pa seveda še en, veliko trdnejši argument, zakaj to ne bi bilo preveč modro. Praksa namreč kaže, da so v tej državi najmanj spoštovana prav načela, ponosno podčrtana v tem temeljnem aktu vsakega naroda. Če bo torej zlato fiskalno pravilo zapisano v ustavo, bo to znak, da ga zanesljivo nihče ne bo spoštoval in uresničeval. Ali pa so morda njegovi ideologi hoteli doseči prav to? Kdo bi vedel v tej narobe državi...

Spoštovanje slovenske ustave se grdo zatakne že pri prvih členih. Tretji denimo govori, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. To ni res. Oblast v tej državi je že ves čas v rokah strank. In po novem celo tistih, ki sploh niso zmagale na volitvah. Volja ljudstva, izražena na volitvah, je bila tokrat grdo zlorabljena. Ustava pa tudi.

Drugi člen ustave nas prepričuje, da je Slovenija pravna in socialna država. Od kdaj pa? Če bi bila Slovenija res pravna država, bi vsi tisti nesposobni direktorji, ki so uničili najbolj cvetoča podjetja, tudi z menedžerskimi odkupi, že zdavnaj sedeli na hladnem. In ker jih nihče ne preganja, se zdaj radoživo šopirijo na novih uglednih delovnih mestih in se brez vsakršnega sramu posmehujejo tistim, ki so zaradi njih ostali brez dela. Brez človeka vrednega življenja. In zato tudi brez dostojanstva.

Trgovina z orožjem bi bila ob spoštovanju pravne države že zdavnaj pojasnjena. In ker nikoli ni bila, saj Slovenija pač ni pravna država, so tisti, ki so bili neposredno vpleteni vanjo, znova na vodilnih položajih v državi. Kjer zdaj s svojim prerazporejanjem denarja neusmiljeno spodjedajo temelje socialne države. Socialne transferje sečejo skrajno profesionalno, kot vrhunsko kvalificirani gozdarji, in nekdaj visoko razvito Slovenijo pehajo v sramotno revščino. Na raven tretjega sveta. Kamor pa še naprej goreče pošiljajo in (pre)drago plačujejo slovenske vojake, ki jih tam pravzaprav nikoli ne bi smelo biti.

Grdo je bil poteptan tudi 3. a člen ustave, kjer piše, da Slovenija lahko prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot. Slovenska oblast se je z vstopom v Nato zavestno odločila ignorirati ta člen, saj je danes prav vsakomur, ki gleda televizijo in ima inteligenčni kvocient višji od sobne temperature, jasno, da Nato nima prav nič opraviti z demokracijo, pravom in človekovimi pravicami. To je uničujoči vojaški stroj, ki neusmiljeno pobija povsod, kamor stopi. Znan italijanski kirurg Gino Strada, ki veliko dela v Afganistanu, je na podlagi lastnih statistik denimo ugotovil, da so glavne žrtve vseh Natovih napadov predvsem otroci, ženske in starci.

Z vstopom v to anahronistično militaristično združbo je Slovenija zato grobo kršila tudi 18. člen svoje ustave, ki prepoveduje mučenje. Države, s katerimi je Slovenija vstopila v obrambno zvezo, namreč dokazano mučijo nedolžne jetnike in jih ponižujejo do skrajnosti. Uradna slovenska oblast kljub ustavni prepovedi takšnega ravnanja ni na svoje natovske zaveznike nikoli pritisnila, naj prenehajo s to ponižujočo prakso, nevredno držav, ki so v svojih ustavah retorično sicer proti mučenju in teptanju človekovega dostojanstva.

Bralca slovenske ustave hud smeh popade tudi ob petem členu, kjer je zapisano, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Država je ta člen zločinsko in v najžlahtnejši maniri totalitarnih držav poteptala že takoj po osamosvojitvi, ko je nečloveško izbrisala 25.671 prebivalcev Slovenije, med katerimi je bilo tudi 5360 otrok. In jih grobo pahnila v pravno in socialno smrt. V neobstajanje. Čeprav v 1. členu ustave jasno piše, da je Slovenija demokratična republika...

Ob tej potezi bi onemel celo vsega hudega vajeni Kafka, kajti za izbris te množice nedolžnih ljudi je lastnoročno poskrbel minister, ki je le kakšno leto pred tem vodil Odbor za varstvo človekovih pravic. Toda po tej potezi je brž postalo jasno, da so ga takrat zanimale izključno človekove pravice četverice, človekove pravice preostalih dveh milijonov sodržavljanov pa že bistveno manj. Pravna država je odpovedala na celi črti. Ministru se ni namreč zgodilo nič. Njegovi ministrski kolegi so še naprej vladali; nekateri med njimi vladajo še danes. Predsednik vlade, ki je izbrisala 25.671 prebivalcev Slovenije, je že nekaj časa celo evropski poslanec in v televizijskih oddajah občasno zelo rad govori o grehih drugih...

Hudo majav je tudi sedmi člen ustave, ki opozarja, da so država in verske skupnosti ločene. To ni res. Katoliška cerkev, ki je najmočnejša in zato tudi močno privilegirana verska skupnost, vse odločneje posega v politiko in tudi v zakonodajo. Zadnji tak primer je uničujoč angažma okrog družinskega zakona. Toda zaradi nespoštovanja ustave jih nikoli ne dobi po prstih. Niti tedaj ne, ko zavozi podjetja in povzroči za skoraj milijardo evrov izgub. Ob tako krvavih zgodbah še mediji plašno utihnejo in se sploh ne sprašujejo, kdaj se bodo gospod nadškof kot poveljujoči v propadlih poslih znašli za zapahi...

In da ločitve med državo in cerkvijo nihče ne spoštuje, dokazujejo tudi cerkveni prazniki, ki so kdo ve zakaj postali tudi državni prazniki. Toda zanimivo je, da so ta privilegirani status državnih praznikov dobili samo prazniki ene verske skupnosti, medtem ko morajo pripadniki drugih veroizpovedi kljub ustavni enakopravnosti na svoj praznik ravno tako v službo ali v šolo kot vsak drugi dan. Ko oblast razmišlja o racionalizaciji prazničnega delopusta, je recept zato zelo preprost. Ukiniti je treba vse verske praznike, saj država in cerkev po ustavi nista v zakonski zvezi. In ohraniti drugi maj in drugi januar, ki ju je državljanom že pred desetletji podarila socialno bistveno bolj prijazna država.

Na osnovi teh nekaj skromnih primerov je popolnoma jasno, da je mlada slovenska država svojo ustavo pred dobrimi dvajsetimi leti sprejela izključno zato, da je ne bi spoštovala. Zato zlatega fiskalnega pravila nikar v ustavo! Zdaj je namreč že slepcu jasno, da ga že tistega dne, ko bo izglasovan na vseh potrebnih ravneh, ne bo nihče več jemal resno. Kot nihče ne jemlje resno visoke pesmi o Sloveniji kot demokratični, pravni in socialni državi, kjer so vsi enaki, enako spoštovani in enako svobodni. Tudi Slovenija se namreč po malem že spreminja v Orwellovo Živalsko farmo, kjer so Napoleon in njemu podobni in ljubi merjasci zelo hitro in spretno poskrbeli, da so postali enakopravnejši od drugih. In za to po prevzemu oblasti sploh niso več potrebovali volitev.