Ne izzivajte

O pravni državi
 naj nam ne pridigajo vaskrsići, simčiči, mariniči …

Objavljeno
16. marec 2012 21.32
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Je naloga države, da nekoga moleduje, naj vendarle plača dobrih sto evrov dolga, sicer so lahko posledice zelo hude? Bi mar s takšnim ravnanjem veljala za bolj pravno, za bolj socialno pravično? Obeh vprašanj si sploh ne bi smeli postavljati na ta način. Prvič zato, ker mora nekdo, ki dolg lahko plača, pa ga noče, sprejeti vse posledice. Tudi takšno, da bo ostal brez hiše – ker je bil na to opozorjen! Drugič zato, ker se dojemanje pravne in socialne države ne more utemeljevati z ravnanji nekoga, ki, sklicujoč se nanjo, tepta vse njene norme.

V primeru Vaskrsić ni nič sramotnega in škandaloznega. Sramotno in škandalozno je zgolj to, da se ves državni aparat s tem primerom ukvarja že pet let. Sramotno in škandalozno je le to, da dolžnik, ki bi zlahka plačal svoj dolg, tega ni storil.

Gre res za povsem nesorazmeren ukrep? Zaradi 124,38 evra ob hišo? Ker se tako radi sklicujemo na nemško ureditev, potem povejmo, da se tam pričakuje, da bo vsak človek poskrbel za to, da mu zaradi sto evrov dolga ne bo na dražbi prodana hiša. Še bolj natančno: nemško ustavno sodišče pravi, da si dolžnik, ki bi zlahka izpolnil obveznost, ki mu jo je naložilo sodišče, pa je noče, sodnega varstva sploh ne zasluži. Do njega so upravičeni le tisti, ki dolga ne morejo, ne pa nočejo plačati. Bolje, kot je to pojasnil Aleš Galič z ljubljanske pravne fakultete, se pravzaprav ne da. Od vsakega človeka – torej ne le od posebej skrbnega ali pravno izobraženega – je mogoče pričakovati, da bo ravnal tako, da zaradi bagatelnega dolga ne bo prodana njegova nepremičnina.

Tudi veljavna slovenska zakonodaja je tako usmerjena. Dolžnik ima v izvršilnem postopku kar nekaj možnosti, da se izogne najbolj rigoroznim ukrepom. V konkretnem primeru bi lahko dolžnik kadarkoli plačal dolg, celo takrat, ko je bila njegova hiša na dražbi, in kadarkoli bi lahko predlagal drugačno izvršbo. Denimo na denarne prejemke. Tudi če bi dejal, da bo dolg poplačal v letu dni, torej da bo vsak mesec plačal dobrih deset evrov (čeprav ni socialni primer!), mu sodišče takšnega predloga najverjetneje ne bi zavrnilo.

In zdaj se zato, ker nekdo ni hotel odpreti kuverte z žigom sodišča, dogajajo shodi pred parlamentom, organiziran poskus preprečitve dostopa izvršitelju do prodane hiše in celo grožnje, da se bo nekdo iz skupine Anonymous policiji maščeval, ker je bila ob deložaciji litijske družine aretirana tudi njihova članica. Povsem nerazumno! V tem, kar se je zgodilo v Litiji, ni nič, kar bi nasprotovalo ustavi in zakonu. Nasprotuje pa zdravi pameti, da nekdo tako dolgo in brezobzirno ignorira pozive, naj se vendarle obnaša odgovorno, da se ne bo zgodilo nekaj, kar res ni treba, da bi se. Zato bi morala tudi vlada posebej skrbno proučiti, ali je z našo ureditvijo res kaj narobe. Ni bila namreč sprejeta brez razmisleka. Plačilna nedisciplina je nekaj, kar se je globoko zažrlo v to državo in njene ljudi.

Se spreminjamo v karikaturo pravne države? Bi bilo bolje, če ta sploh ne bi znala izterjati sto evrov dolga? Naj nam o njej ne pridigajo vaskrsići, simčiči, mariniči …