Tiskane izdaje
Ne bom minister, toda ne zaradi anonimke. Tako nekako so zveneli naslovi nad desetinami medijskih prispevkov o tem, da »Virantov človek« Jani Soršak v nastajajoči Janševi vladi ne bo zasedel nobeno od državotvornih ministrstev. Njegova teza je ostala enaka kakor v času volilne kampanje, namreč, da ministrstvo za notranje zadeve ne more pristati v rokah stranke, katere predsednik je v postopku, ki ga proti njemu vodi prav državno tožilstvo. Potem je doživel »anonimko« in ta mu je z diskvalifikacijo vzela ime.
Koga se vpraša
Nauk aktualnega dogajanja bi bil lahko takle: začelo se je, še preden se je začelo. Janez Janša naj bi desno (sredinsko) vlado sestavil v prihodnjih tednih, za danes naj bi po uradno vloženi kandidaturi veljalo, da bo s poslansko večino v parlamentu dobil mandat za sestavo. Neznanka naj bi bila Desus, toda po sestanku njenega organa (sveta) se je izkazalo, da uradna podpora ni vprašljiva. Poslej je bilo na sporedu le še eno ključno vprašanje – ali bo lista Gregorja Viranta postavila Janši enake ultimativne zahteve glede državotvornih ministrstev (finance, notranje zadeve in pravosodje), kakor je to storila v pogajanjih z Zoranom Jankovićem.
Po tem, kar je za četrtkovo Delo za nazaj povedal Soršak, je bilo kmalu jasno, da si SDS zelo želi prevzeti notranje ministrstvo: »Sodeloval sem v pogajanjih s Pozitivno Slovenijo, v omejenem obsegu pa tudi s koalicijo, ki jo sestavlja SDS. Zahteve do obeh strani so bile enake. V določenem trenutku pa je pri sedanji koaliciji nastala sprememba in začeli so pogojevati mesto predsednika državnega zbora z notranjim ministrstvom.« Glede na povedano je videti, da je bil Soršak reprezentativni glas tistih članov Virantove liste, ki so menili, da je z načelom »higieničnosti« treba vztrajati do konca.
Dogodki, ki so sledili, so javnosti poznani in spadajo v standardni repertoar osebnih diskvalifikacij v specifičnem političnem kontekstu: pojavila se je neka anonimka nekega človeka, ki je imel pred časom »priliko v rokah držati kopijo dokumenta«... Slučajno anonimka govori o Janiju Soršaku in slučajno ga ujame pri koruptivnih poslih. In standardno slučajno je, da je to anonimko objavil spletni portal pozareport.si.
Kot sledi iz pogovora za Delo, je Soršak takoj razumel, h komu mora iti po pojasnilo o vzrokih in posledicah tega »dogodka«. Šel je k Janezu Janši in, je dejal, »opravil sem pogovor z njim«. Ta je zagotovil, da za tem ne stoji njegova stranka, in Soršakova pripomba s kislim nasmehom je bila, da je vedno treba verjeti, »kaj ti ljudje povedo«.
Kaj se je spremenilo
Z anonimkami in diskvalifikacijo, če se spomnimo, sta se v paketu že lani poleti srečala predsednik Zbora za republiko Gregor Virant in nestor tega foruma Peter Jambrek. Začela se je z »nedavno tega je desničarska revija Reporter lansirala zgodbo o ljubici predsednika države...«, nato je (ironično začenši pri prvih peresih Reporterja!) razvila tezo o zarotniškem gejevskem omrežju in ljudeh, ki imajo od tega koristi.
Decembra lani je Jambrek v pogovoru za Mladino za nazaj povedal nekaj o slabih občutkih, ki spremljajo »diferenciacijo«: »Tudi sam sem imel občutek, da sem se spet znašel v starih partijskih časih. Da sem spet diferenciran. To je mračen in tesnoben občutek, ko ni več zaupanja med prijatelji, ki se znajdejo na dveh bregovih.« Kaj ga je privedlo v izgubo zaupanja »med prijatelji«? Ustanovitev Virantove liste, ki si jo je predstavljal kot nekaj, »kar je tako očitno znotraj ustavne pravice do združevanja in izražanja, da to ne more biti za nikogar sporno«. Pa je očitno bilo, kajti, je dejal, najprej so ga prijatelji začeli ignorirati, potem so se pojavile »konkretne diskreditacije«. »... ko je bila moja diskreditacija omejena na elektronska sporočila«, je zapisal, »sem si pri sebi rekel, da to vendarle še ni vzorec stare partije«, čeprav je bilo sporočilo poslano na toliko naslovov, »da ga lahko štejemo za javno«.
V mračni tesnobni občutek je zdrsnil, ko se je »pojavil zapis v uvodniku urednika Demokracije (časopis v solastništvu SDS, op. Mladine), v katerem sicer nisem naveden z imenom, in ko je bilo jasno, da je avtor uvodnika zgolj prepisal in še malo priredil zakulisno diskreditacijo, sem vedel, da ni več dvoma: vzorec je bil copy paste že videnega«. »Šlo je čez rob,« je dejal, toda na novinarjevo vprašanje, ali je bilo to sporočilo Janeza Janše, je odgovoril: »To ste vi rekli, ne jaz.«
Tovrstne diskreditacije pa so bile v prvi vrsti že lani poleti namenjene Virantu, ki se je, očitno v ne zadosti veliki tajnosti, pripravljal na ustanovitev svoje stranke. Virant, kot sledi iz pogovora za Delo 16. januarja letos, je tastu Mihi Brejcu za ustanovitev stranke povedal šele 10. oktobra lani. Na tastovo vprašanje, ali je to povedal »Janezu« (Janši), naj bi mu ta odgovoril, da mu je poleti »omenil«, da pa je bil »Janez« odločno proti.
V času volilne kampanje se je na Viranta usulo vse, kar je bilo na medijsko razpolago, in pokazale so se dimenzije vzporednega omrežja, ki ga je za potrebe bodisi organizacij politike SDS bodisi diskvalifikacije nasprotnikov po našem mnenju in prepričanju zmožen organizirati predsednik SDS. Vsebinska zveza med dvema tednikoma, uradno spletno stranjo SDS, portalom za diskvalifikacijo ter armado anonimnih (a stranki lojalnih) podpihovalcev političnega sovraštva po medijskih portalih ter anonimkami je več kakor simptomatična. Bržčas bi bilo dobro, če bi v bližnji prihodnosti tudi postala predmet tako akademskega kot novinarskega proučevanja. Najmanj, kar pa je pri tem mogoče reči, je, da ima pobudnik tega diskvalifikacijskega omrežja na glavi strahovito hipoteko vulgarizacije slovenske politične kulture.
Virant je po volitvah in po pogromu tega medijskega omrežja zadnjega decembra za Dnevnik dejal: »Dogajanja v predvolilni kampanji so precej obrusila mojo predvolilno naivnost, tako da bi v koaliciji z Janšo previdnosti dal prednost pred zaupanjem.« Zato se postavlja vprašanje, kaj se je zgodilo od tedaj, ko je prenehal biti naiven in je postal previden, da je kljub nameri po zaščiti pravne države pripravljen odstopiti od zahteve po državotvornih ministrstvih, v prvi vrsti notranjega?
Iz ilegalnega v legalno
Na razglasitvi izpogajane in podpisane koalicijske pogodbe v sredo je bilo slovesno. Janša je za novo koalicijo uporabil izraz, kakršnega je strankino glasilo Demokracija objavilo le dan po t. i. črni sredi: koalicija razuma. Viranta je desni strankarski tisk odvezal izdajalstva in je postal del »razuma«. Diskvalifikacijskih neviht kakor da je zanj za zdaj konec, preselila se je na njegove sodelavce, Soršaka prvega med njimi.
Tako smo pred slovesno podelitvijo mandata predsedniku SDS. Koalicijo razuma, ki se, kot je povedal že v sredo, ne obremenjuje z ideološkimi oznakami, je na Radiu Ognjišče že označil kot koalicijo, ki je podpisala »najresnejši programski dokument, ki ga je katera koli koalicija doslej v Sloveniji izdelala«, kajti Slovenija gre v »najtežji čas po osamosvojitvi«.
Kontrast ne bi mogel biti večji. Janša je še februarja, bržčas v istem studiu Radia Ognjišče kot zdaj, stranke Pahorjeve vlade označil kot vladno koalicijo, ki jo navzdol vlečejo »železne krogle, ki se jim reče totalitarna preteklost, in te krogle so jim privezane na noge«. Izključil je polovico slovenske politike v eni potezi, naredil je vse, da je ta vlada padla, za to je žrtvoval strukturne reforme; zdaj vse te stranke vabi, naj se pridružijo partnerstvu za razvoj, da bi sprejeli zakone, čisto podobne tem, ki jih je že predlagala Pahorjeva vlada. Toda to se ne kaže kot največji problem.
Če bi ta trenutek med Slovenci napravili anketo, bi se velika večina izrekla za to, da (če bo Janša res postal premier) bi morale vse stranke sodelovati z njim pri reševanju gospodarstva in pri strukturnih reformah. Rušenje tega projekta je bržkone luksuz, ki si ga je doslej lahko privoščila le ena stranka in le en njen predsednik. Verjetnost, da bodo stranke našle soglasje pri tem, je sorazmerno visoka, ne nazadnje gre za usodo države.
Pravo vprašanje desne vlade pa je drugje in izvira iz spoznanj, ki jih prinašajo anonimke in diskvalifikacije: Kakšna pa bo cena, ki jo bo treba plačati na račun demokracije? Bodo tajkunska omrežja z blagoslovom vladnega kabineta pod krinko protikriznih ukrepov spet in na novo kapitalsko, medijsko in lobijsko začela prevzemati državo, kot se je to zgodilo v mandatu 2004–2008?
Kakšen bo status skupno dogovorjenih megaprojektov (TEŠ 6), kjer sta se levica in desnica že poenotili in predstavljajo grožnjo milijardnega oškodovanja javnega denarja podobno kot dvajsetletni projekt SCT pri gradnji avtocest? Kaj pomeni, če SDS res prevzame notranje ministrstvo in skuša podrediti tožilstvo, glede na dejstvo, da prav to tožilstvo Janšo preganja na sodišču?
In končno: nauk anonimk nakazuje obseg ilegalne diskvalifikacije. Se – spomnimo se »romske revolucije« – ni modro še bolj bati diskvalifikacije, ki je po svoji formi legalna?
