Naj živi!

Dvajseta obletnica dogodka, ki je narod dvignil v državo, je formalno pomembna že sama po sebi, vendar je hkrati pomembna tudi vsebinsko, saj je sedla v okolje gospodarske, politične in končno tudi družbene krize. V takih okoliščinah je mogoče jasneje videti to, česar ne vidimo, ko nam gre dobro in ko nesamoumevne stvari postanejo preveč samoumevne. Pomembnih formalnih mejnikov pri nastajanju države ni težko popisati: 25. junija je Slovenska skupščina sprejela ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS ter Deklaracijo o neodvisnosti. Naslednji dan je bila nova slovenska država na Trgu republike slovesno razglašena. 19. decembra jo je uradno priznala Islandija (z njo z odlogom še Nemčija in Švedska), 13. januarja 1992 jo je priznal Vatikan, čez dva dni Evropska skupnost in njene države članice. 7. aprila so Slovenijo priznale ZDA in 22. maja je postala 176. članica Združenih narodov. Končno, 16. aprila 2003, sta predsednika države in vlade v Atenah podpisala pogodbo o vstopu Slovenije v EU. Tako gredo formalni datumi.

Težje je najbrž opisati, kaj se je medtem dogajalo s sámo državo, z njenimi institucijami in predvsem z njenimi političnimi upravljavci; kako se je odtujila ljudem, ki bi naj bi bili njen prvi in zadnji smisel. Mogoče to najbolje ponazorimo z referendumi, tudi s prvim med njimi, osamosvojitvenim plebiscitom, ki je potekal že 23. decembra 1990.

Tedaj politikom ni prišlo na pamet, da bi ljudi izzivali z nečim, kar so lahko opravili sami v parlamentu. Toda, ko so ljudje morali dobiti besedo, so jo zaradi pomembnosti zadeve tudi dobili. Že prvi naslednji referendum 8. decembra 1996 je pomenil obrat: ljudje so na predlog SDS z večino, a v nejasnih okoliščinah (referendumsko zmago je post festum razglasilo ustavno sodišče), izbrali večinski volilni sistem, toda politična večina je leta 2000 spremenila ustavo in namero SDS preprečila. Politična večina na pobudo dr. Franca Zagožna je torej z dvema tretjinama poslancev prevzela odgovornost, ker je ocenila, da je bil referendum politično zlorabljen za preveč pomembno zadevo države. Danes, v letu 2011, po »superreferendumski nedelji« in referendumskem propadu kar treh zakonov, nihče več ne dvomi o referendumski metodi kot političnem orožju, ki je sicer legalno, zagotovo pa ne legitimno. Padla je pokojninska reforma, ki je – četudi nepopolna – res potrebna in hkrati simbolizira politično pripravljenost državo potegniti iz krize in jo javnofinančno uravnotežiti. Odgovornosti za to destruktivno igro ni prevzel nihče niti ni predlagal rešitev, ki bi sicer ovrgle predlagani model, toda tega nadomestile z boljšim in popolnejšim. Zgodovina referendumov, skratka, lepo pokaže, kako se je neposredno odločanje ljudi v pomembnih zadevah obrnilo tako, da so politični akterji z njimi začeli manipulirati v povsem sebične in nedržavniške namene. Recimo, da ta referendumski obrat lepo ponazarja, kaj se je v izjemno pomembnem procesu privatizacije, pa tudi na ravni državnih institucij, še dogajalo z državo.

Zato se je dvajseta obletnica države Slovenije znašla v kontekstu, ki ni nič kaj prazničen, narobe, je zelo prozaičen, frustrirajoč in v političnem (seveda tudi družbenem) smislu celo nekoliko kaotičen. Zdi se, da še največ upanja daje princip pravne države, ki se pod vplivom EU in njenih standardov vendarle vse bolj uveljavlja. Spomnimo se: leta 1991 je prevladoval romantični pogled na nacionalno državo, mnogi so na majicah nosili karantanske simbole, na stotolarskem bonu je bila na hrbtni strani levo spodaj slikica knežjega kamna s Koroške, ki je veljala za zibelko slovenstva. Danes o tem razmišljajo le še nekateri, večino skrbita preživetje in prihodnost. Pravzaprav je le vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo nekaj podobnega kakor – če smo že pri referendumih in plebiscitih – prav pred kratkim na Koroškem. Med plebiscitom leta 1920 in tem (iz 6. junija letos) o kompromisu pri dvojezičnih napisih je pomembna vez. Čeprav je bila tedaj večina za priključitev k Avstriji, danes skoraj deset odstotkov več Korošcev meni, da ima slovenska manjšina pravico do krajevnih napisov tudi v slovenščini.

Zgodba in poanta iz »zibelke slovenstva«, Koroške, sta jasni: bila je odločitev za državo bivanja, vmes pa prek devetdeset let ideoloških vojn in manipuliranja z domoljubnimi čustvi. Na koncu so ljudje političnim predlagateljem na referendumu prižgali rdečo luč in z njo bržkone tudi pogrebno lučko ksenofobnemu nacionalizmu, ki je imel Koroško za talca. In Slovenija je v dvajsetih letih menda tudi že vstala iz zibelke.