Tiskane izdaje
Sledite denarju, so znamenite besede, ki jih v filmu Vsi predsednikovi možje novinarju Washington Posta Bobu Woodwardu izreče zaupni visoki vir s kodiranim imenom Globoko grlo – po tem, ko mu Woodward potoži, da ima v rokah le koščke, iz katerih ne zna sestaviti puzzla. Mozaika o celotni zgodbi o prisluškovanju in korupciji v aferi Watergate, ki je nato leta 1973 odnesla ameriškega predsednika Nixona.
»Ali lahko to dobimo tudi v ZDA?« je to sredo napisal eden od komentatorjev na vplivni ameriški spletni strani techcrunch.com, ki je objavila slavospev supervizorju – »kot bi zajeli dih svežega zraka« –, novemu orodju slovenske komisije za preprečevanje korupcije. Spletnemu programu, ki za zdaj še zdaleč ni popoln, a vsaj delno, s spremljanjem transakcij za plačilo blaga in storitev, omogoča prav to, na kar je opozarjalo Globoko grlo: sledenje denarju. V našem primeru tokovom med državo in podjetji in zasebniki v dvomilijonski družbi, kjer sta nepotizem in korupcija zaradi majhnosti ter zvez in poznanstev lahko še toliko bolj izražena in trdovratna.
Še posebno v času, ko se Slovenija pospešeno zadolžuje in ustvarja milijardne proračunske primanjkljaje, je dobrodošla luč, ki je posvetila v drobovje javne porabe. V državi se vsako leto prerazporedi skoraj pet milijard evrov iz javnih blagajn v žepe zasebnih družb in posameznikov. Velikanska vsota denarja je to, skoraj 2500 evrov na prebivalca. Podatki o nakazilih so bili že doslej javni, v bazah urada za javna plačila in Ajpesa itd., le veliko težje je bilo priti do njih in niso bili sistematično obdelani. Zdaj pa so in vpogled s supervizorjem je lahko, ob vseh danih omejitvah, pomemben korak pri preprečevanju korupcije, razkrivanju klientelističnih mrež in preglednosti javnih financ.
Politična elita na državni, mestni ali občinski ravni bo poslej morala računati s tem, da so številne transakcije z javnim denarjem javne tudi na način, ki je prijazen do uporabnikov svetovnega spleta. Pregled ministrstev in drugih naročnikov, izpeljanih plačil, podjetij in z njimi povezanih lobistov na supervizorju bo lahko poslej pomemben, seveda ne edini, pripomoček za razumevanje, od kod, kam, za kaj in tudi zakaj se pretakajo davkoplačevalski evri. Supervizor lahko pomaga pri razkrivanju monopolov ali oligopolov nekaterih družb pri poslovanju z državo, z njim lahko preverjamo, kako so družbe sklepale milijonske posle z državo. Manipulanti z javnim denarjem morajo poslej računati s tem, da njihove transakcije beleži tudi supervizor – kar je lahko dobra preventiva pred korupcijo, klientelizmom in nepotizmom: seveda ni dvoma, da se bodo nekateri poskušali znajti z obvodi ali posredniki.
Slovenci, z vsemi svojimi nacionalnimi karakteristikami: radovedni, natančni in redoljubni, a tudi zavistni, privoščljivi in nagnjeni k primerjanju s sosedi, smo supervizorja ta teden seveda takoj sprejeli z odprtimi rokami, hm, z računalniškimi miškami. To dokazuje dober milijon klikov na spletni strani protikorupcijske komisije že v prvih urah po lansiranju te storitve. Javnost, recimo, zdaj še posebno zanima, kdo je služil za časa Ropove, Janševe ali Pahorjeve vlade in vsakdo si lahko ustvari mnenje, katera podjetja so (bila) bolj »naša« in enakopravna. Po drugi strani pa taka nova transparentnost ogroža vitalne interese nekaterih vplivnih krogov, ki so navajeni velikopoteznega poslovanja z dobrimi zvezami na pravih mestih. Zato tudi ne preseneča žolčen odziv nekaterih lobistov, poslovnežev, piarovcev, odvetnikov, ponudnikov informacijskih storitev in vseh drugih, ki jim ni prav nič pogodu žaromet javnosti nad njihovimi posli z državo.
Andraž Tori, ustanovitelj podjetja Zemanta, je ta teden na twitterju predlagal, da bi si lahko Slovenija s supervizorjem skoraj zastonj ustvarila mednarodno medijsko publiciteto kot država, ki uvaja svetovno novost v preglednost javnih plačil. Saj res, zakaj pa ne, po naših podatkih se nad njim že navdušujejo v ZDA, Izraelu, Indiji, na Portugalskem in še kje. To pa še zdaleč ne pomeni, da je po splovitvi supervizorja položaj pri nas idealen: med drugim za javnost ostajajo zakrita nakazila Darsa in drugih paradržavnih podjetij (HSE, Telekom, Pošta, Petrol itd.) – njihovo razkritje bo odvisno predvsem od politične volje vsakokratne vladajoče garniture. V temi ostajajo tudi finančne stranpoti javnih plačil do zasebnih podjetij v Liechtensteinu, na Cipru, družb off shore in drugih obvodov za nezakonite posle. Tudi pri nadzoru nad lobisti je ekipa Gorana Klemenčiča še bolj na začetku. In sploh ne bi bilo slabo, če bi se (še) bolj intenzivno usmerila tudi v sistematično raziskovanje »provizij«, donacij in prispevkov slovenskim politikom ter političnim strankam – da je le pri tem ne bi ustavili.
