Modre iluzije

Odločevalske politike pač ne more zamenjati svet strokovnjakov za krizni čas.

Objavljeno
17. maj 2011 23.04
Klara Škrinjar, notranja politika
Klara Škrinjar, notranja politika
Država je otrpla in politično odločanje zamrznjeno. Predsednik vlade še verjame v svoje sanje, tajkuni prihajajo na sodišča in odhajajo z njih, sindikati in populisti se spogledujejo, reforme padajo čez referendumska polena. Ljudje pa, nezadovoljni in utrujeni od posledic gospodarske krize ter afer in prezasičeni z elitno prepredenostjo vseh sistemov družbe, bolj ali manj molčijo.

Individualizem, sebična politična samovšečnost, samozadostnost, zaprtost vase, egocentrizem, elitizem, politikantstvo. Brutalna politična kultura. Tako beremo po medijih o ocenah prvaka ljudske stranke, poraženke prejšnjih državnozborskih volitev in zmagovalke lokalnih, o sedanji slovenski politični srenji. Ocena ni pretirano zgrešena. A verjetno ni nastala brez politične kalkulacije, tako kot tudi ne njena posledica: predlog ustanovitve organa, ki bi bil višji od strank, Sveta za Slovenijo 2020, sveta modrecev.

Ljudska stranka išče neizkoriščene tržne niše. Odmik od največje opozicijske stranke se je pokazal za ustreznega, a očitno ne zadostnega. Podpiranje pokojninske reforme, ki je poleg arbitražnega sporazuma ključen projekt te vlade, ji pridaja duh samosvojega političnega subjekta, vztrajanje v opoziciji pa distanco od leve trojke, ki je že prav grdo usidrana na dnu političnega barometra. Od tod se pogled res težko premakne. Zadnja tri mesta – prvi trije v državi.

In ker v tej državi vse pada, ne glede na to, kdo kaj predlaga, ne preostane veliko drugega kot misel. Podoben tip razprave, sicer o vrednotah Slovenije, kot bi lahko bile v okviru predlaganega sveta modrecev, je vodil že pokojni predsednik države Janez Drnovšek. Delo vrhunskih strokovnjakov in eminenc slovenskega znanja je bilo opravljeno, zbrano in izdano, toda odločevalci, torej politiki, na to niso kaj veliko dali. Kljub temu svet konservativnih ali liberalnih, desnih ali levih, le modrecev pač, v vlogi rešitelja krize je dobrodošel predlog, meni večina, ki je (že) dobila vabilo vanj; praviloma tudi nikoli ni destruktiven. Poleg tega pa ga danes verjetno ni, ki bi si upal trditi, da razmislekov o prihodnosti Slovenije ne potrebujemo. Toda kako gresta lahko skupaj razvijanje odrešilnih misli in brutalna kultura? Ker sta vzročno-posledično pogojena, je treba vzvode za njuno sinergijo iskati drugje.

V državi imamo namreč uveljavljen politični sistem; kljub kritikam je edini, ki ga imamo in ki ga lahko, dokler se ga ne odločimo spreminjati, postavimo kvečjemu v boljšo kondicijo. Vzvod za takšno soočanje zato vidimo v njem, v sistemu oziroma njegovi sestavi. Ta pa je posledica negativne kadrovske politike, ki se zdaj že zares nevarno zajeda v slovensko družbo. Na ključna odločevalska mesta mladi profesionalci, ugledni profesorji ali avtoritete ne vstopajo (več). Obvod, da bi do njihovih znanj, premislekov in odločitev prišli prek sveta modrecev, pa je ravno iz sistemskega vidika negotov.

Kakšen bo namreč lahko »output« tega zbora? Kdo ga bo upošteval in udejanjal? Zakaj sploh ideja o nadstrankarstvu na odločevalskem področju? Zaradi partikularnih političnih interesov vidnosti in pojavnosti ene stranke? Notranjepolitična diplomacija?

Odločevalske politike pač ne more zamenjati svet strokovnjakov za krizni čas; niti v času, ko so politične stranke in vlada izgubili kredibilnost in ko je treba namesto tega na novo definirati odnos do njih – ne konkretno, temveč strukturno. Depolitizacija nekaterih odločitev ni mogoča, politični aparat pa je trenutno tako zelo iztrošen, da mu – razen lastnega razpada – še tako dober moder nasvet najbrž ne more več pomagati.