Moč aktivizma

Po vrnitvi iz Nubskih gora, kjer je s tamkajšnjimi staroselskimi ljudstvi mesec dni preživel med vladnim bombardiranjem in bil priča novemu krogu etničnega čiščenja, Tomo Križnar spi še slabše kakor v sudanskih jamah, kjer se je skrival skupaj z nubskimi otroki in kačami, »njihovimi najboljšimi prijatelji«.

Dobro namreč ve, kako pomembna je bila njegova navzočnost v pozabljenih gorah, kjer oblasti iz Kartuma že petintrideset let – vse od odkritja nafte v Južnem Sudanu – v temi in brez vsakršnega nasprotovanja iztrebljajo afriška ljudstva. Mož, ki se na navidezno nemogoče misije podaja z neomajno voljo, je na svoji zadnji sudanski poti ponovno dokazal, da je v resnici mogoče vplivati na nosilce moči ter z minimalnim finančnim in maksimalnim življenjskim vložkom reševati – številna – življenja.

S pomočjo Klemna Miheliča in humanitarne organizacije H.O.P.E. je v zadnjih mesecih med svoje Nube po darfurskem zgledu razdelil 80 miniaturnih kamer in nekaj satelitskih modemov, ki lokalnim ljudem omogočajo, da neposredno »prenašajo« vojne zločine kartumskega režima. Ta se je – s predsednikom in haaškim obtožencem Omarjem al Baširjem na čelu – po odcepitvi Južnega Sudana odločil, da preostanek Sudana za vsako ceno po »miloševićevsko« zadrži skupaj. To pomeni, da bodo najvišjo ceno nastanka 193. svetovne države plačala ljudstva ob novi meji med severom in jugom, ki so po razglasitvi neodvisnosti ostala na severu. To še zlasti velja za Nube, ki so – tudi s Križnarjevo pomočjo – komaj preživeli prvi krog sudanske državljanske vojne, zdaj pa jim grozi nov val nasilne arabizacije.

V tednih pred slovesnostjo v Džubi so vladni bombniki ruske in kitajske izdelave v Nubskih gorah pobili sedem tisoč ljudi. Več deset tisoč jih je moralo zapustiti skromne domove. Tomo in njegovi lokalni snemalci so zločine Baširjevega režima ves čas snemali in jih pošiljali v svet, ki sprva za tragedijo v Nubskih gorah ni kazal nikakršnega zanimanja, potem pa so videoposnetki in fotografije postali tako tragični in krvavi, da so se izključno zaradi Križnarjevega norega poguma in srčnosti zganile največje medijske hiše in k Nubam poslale svoje novinarje in fotografe.

Križnar je tako v enega najbolj odmaknjenih predelov sveta pripeljal New York Times, Guardian, BBC, Al Džeziro in tiskovno agencijo AP. Pozabljena nubska zgodba je čez noč preplavila naslovnice in obiskala svetovne nosilce moči. Križnarjevi posnetki so se znašli v Beli hiši. Odzvali so se – za svoj modus operandi nenavadno ostro – tudi Združeni narodi.

Bombardiranje v Nubskih gorah se je zaustavilo. Nekaj se je vendarle premaknilo. A Tomo Križnar, oko dobrega, ki zre v srce zla, še vedno ne more spati. Vse predobro ve, kako kratka je pozornost medijev in nosilcev moči ter kako močni so gospodarski interesi v Sudanu, tem poligonu modernih konfliktov na naftni in vodni pogon. Vsak dan, ki ga preživi doma, mu je težje. Prej ali slej, pravi, se bo v Nubskih gorah spet stemnilo in z neba bo priletela smrt. Zato se hoče vrniti. Z novimi kamerami in satelitskimi modemi. Z novim orožjem za preprečevanje genocida in etničnega čiščenja.

Z vašo pomočjo.