Matura in igra številk

Za več kot osem tisoč kandidatov na spomladanskem roku letošnje splošne mature je bilo z objavo rezultatov ta teden konec negotovosti. Velika večina, dobrih 92 odstotkov uspešnih, si je lahko oddahnila. Po uradnih izjavah sodeč so s potekom in rezultati mature zadovoljni tudi na državnem izpitnem centru in v vrhu šolske oblasti. Matura je potekala brez posebnosti, je že rutinska in ni razloga, da bi utečeni sistem spreminjali, je dejal šolski minister Igor Lukšič.

Toda ali za to res ni razloga?

Ob skorajšnji polnoletnosti splošne mature (letos je maturirala sedemnajsta generacija) poznavalci ugotavljajo, da pri nas nimamo prave mature v smislu eksternega preverjanja kakovosti znanja gimnazijcev, pridobljenega v vseh štirih letih šolanja. Namesto tega se je razvil sistem, podrejen pripravam na uspešno reševanje izpitnih pol in iskanju bližnjice do dobrih ocen na maturi. Usvajanje raznovrstnih znanj ostaja v ozadju, kar je velika škoda, menijo kritiki. Poleg tega se veča skrb zaradi opaznega padca ravni znanja novodobnih generacij, čeprav podatki o uspešnosti maturantov tega ne kažejo.

»To je samo igra številk, delež uspešnih je vsako leto enak, ker ocenjevalci pri posameznih predmetih postavijo mejo za pozitivno oceno šele po tem, ko pregledajo naloge,« je samo eden od številnih spletnih komentarjev ob objavi letošnjih maturitetnih rezultatov na to temo.

Da se to res dogaja, posredno priznava tudi predsednik državne komisije za splošno maturo dr. Blaž Zmazek. V okviru prenove splošne mature od leta 2012 sicer napoveduje dosledno zagotavljanje standardov znanj, kar je spodbudno. V komisiji so sklenili, da se morajo v prihodnje pri vseh predmetih meje za ocene postopoma uskladiti na 50 odstotkih za zadostno in 86 odstotkih za odlično, kot to že velja pri tujih jezikih, brez zniževanja težavnosti izpitov.

Če se bodo tega držali, bodo maturitetni rezultati resda bolj realni, vseh težav, ki jih prinaša vpis več kot 40-odstotnega deleža generacije v gimnazijski program, zastavljen za 20 odstotkov najboljših, pa s tem ne bodo rešili. Poleg tega je vprašanje, ali bo odločitev politika podprla.

Utečeni sistem eskterne mature zdaj na videz ustreza marsikomu od vpletenih, od izpitnega centra do zunanjih ocenjevalcev, profesorjev in dijakov, saj so razmere za vse predvidljive. Posledice oženja širine znanja pa so daljnosežne. Gimnazija postaja čakalnica za vstop v nenormalno dolgo študijsko obdobje in vse manj pripravlja dijake na resen študij, slišimo vse pogosteje.

Na fakultetah tarnajo, da prihajajo k njim študentje, ki nimajo ustreznih znanj, obenem pa se le redke potrudijo postaviti podrobnejša merila za selekcijo pri vpisu. Samo seštevek točk pri maturi ne pove dovolj, tudi če so ocene realne. Tako ni nič nenavadnega, da se pojavljajo tudi tako radikalni predlogi, kot je odprava mature in uvedba sprejemnih izpitov na fakultete.

Celo Igor Lukšič je nekdanjega kolega, visokošolskega ministra Gregorja Golobiča, v začetku lanskega leta pozval, naj univerzam oziroma fakultetam predlaga, naj razmislijo o svojih merilih za vpis. Odziva ni bilo, ker prave vneme za to na akademski strani doslej ni bilo, čeprav imajo to možnost že po sedanji zakonodaji. Morda pa bo po uveljavitvi nove uredbe o financiranju visokega šolstva, v kateri ni več toliko poudarka na številu študentov, od novega študijskega leta drugače?