Matejeva zapuščina

V soboto se je zaposlenim na Delu Revijah iztekel odpovedni rok. Koliko jih bo ostalo brez službe, ker ne bodo podpisali slab(š)e zaposlitvene pogodbe, in koliko honorarnih sodelavcev bo iskalo srečo po medijskih družbah, ki v tem času tako ali tako varčujejo, bo znano v prihodnjih dneh in tednih. Kljub temu pa se že danes ve vsaj tole: Matej Raščan je stisnil rep med noge in pogledal stran, ko so se tisti, ki so zanj ustvarjali revije, morali soočiti z možnostjo, da bodo sredi hude gospodarske in finančne krize za nameček ostali še brez službe. Taisti ljudje, ki so ustvarjali prihodke Dela Revij, da jih je Raščan nato lahko uporabil za pokritje dolgov, ki jih je pridelal ob nakupu te in drugih družb, so postali irelevantni. Njihov nekdanji delodajalec, ki sicer javno nikoli ni bil prav zgovoren fant, je, kot kaže, izpuhtel.

Pogled po slovenski medijski krajini je naravnost tragičen, zgodba o Raščanu kot medijskem lastniku pa prav nič dehteč simbol obdobja, ki je za nami, in svarilo pred prihodnostjo na obzorju. V medijski dejavnosti se je od nikoder pojavil leta 2007, neuradno menda s podporo predstavnikov temačnejših štajerskih logov, ki so neposlušna podjetja in posameznike radi nepooblaščeno strašili z imenom Janez Janša. Potem je na videz od nikoder, dejansko pa kar pri podjetju, ki ga je »kupil«, pridobil milijone evrov in postal vladar etabliranega revijalnega tiska. Kmalu za tem je iz iste malhe izvlekel še drobiž, 340 tisoč evrov, ki jih je posodil prijatelju, učitelju telovadbe, da je izdal osem številk predvolilnega brezplačnika Ekspres.

Seveda Raščan s predvolilnimi brezplačniki ni imel nič, kot tudi ne z nakupom Večera, ki ga je hotel zgolj »soupravljati«, in s tednikom Reporter, ki je prvič izšel v istem volilnem letu kot brezplačniki. Menda so mu izdajanje tednika sicer ponudili, a je odklonil, nato pa se je – spet od nikoder – v medijski dejavnosti znašel njegov bratranec in začel izdajati Reporter. Če naše informacije držijo, Raščanov bratranec podjetje, ki izdaja tednik, danes poskuša prodati.

Štiri leta pozneje je nikoli do konca formirani mali medijski mogotec kdo ve kje. Pogorišče, ki ga je pustil za seboj, morda spremlja, morda pa tudi ne. Pravzaprav je vseeno. Ostaja dejstvo, da nikoli doslej ni javno pojasnil, kje se mu je zalomilo, da je s seboj v brezno potegnil še več kot šestdeset zaposlenih. S tem ko je žrtvoval blagovne znamke, med katerimi imajo nekatere deset- in večletno tradicijo, je reševal zlasti sebe, medtem ko je banka NKBM s »prodajo« znamk hčerinski družbi rešila sebe. Vsi so se rešili, le zaposleni so ujeti v vicah med Raščanom in njegovimi zgrešenimi poslovnimi odločitvami, med NKBM in njeno zgrešeno posojilno politiko, med lizinškim podjetjem in tiskarskim mogotcem. Tako nizko mediji v samostojni Sloveniji še nikoli niso padli.