Mao na Wall Streetu

Malokdo zna bolje kot Kitajci primerjati socializem in kapitalizem. Oba sistema so na svoji koži občutili v vseh odtenkih, zdaj pa iščejo nekaj tretjega, a so pri tem enako prestrašeni tako zaradi neuspehov kot uspehov obeh sistemov.

Z rdečega juana, ki ga čedalje pogosteje omenjajo kot bodočo zamenjavo za dolar, se smehlja Mao Zedong – skrivnostno kakor Mona Liza – in nihče ne ve, ali se za njegovimi ustnicami skriva priznanje, da je šele kapitalizem rešil njegovo Komunistično partijo, ali opozorilo, da lahko samo kitajski komunizem reši globalni kapitalizem.

Medtem ko z mešanico proletarskega entuziazma in realističnega cinizma vzklikajo »Živela velika revolucija Wall Streeta!«, se Kitajci spominjajo časov, ko vrednost človeka ni bila izražena s stanjem na bančnem računu in ko denar ni bil kapital. Oh, da! To je bilo veličastno življenje v revščini vsiljene enakopravnosti. Bog ne daj, da se ponovi!

Po drugi strani pa so prejšnji teden v več kitajskih mestih organizirali demonstracije »odločne podpore« ameriškim revolucionarjem, na spletnih straneh neolevičarjev pa se je pojavil poziv k ponovni uveljavitvi Maove filozofije.

V kitajskem jeziku že dolgo ni bilo slišati takšnih parol internacionalizma, kakršne zdaj dobesedno kričijo iz globokega premoženjskega prepada in grenkobe družbenih krivic. In tako, kot se je donedavna zlahka nedosežene utopije po zidovih pisalo »Proletarci vseh dežel, združite se!«, tako se zdaj z grenkim spoznanjem izgubljene generacije na spletu zahteva »Smrt kapitalizmu!«.

Kaj pa v prihodnje?

Kitajska je bila v preteklih šestih desetletjih poosebljenje velikega poskusa, v katerem so bili na najlažja vprašanja dani najtežji odgovori. Lahko je bilo prepovedati besedo »dobiček«. Toda brez zakonov trga se ni bilo mogoče razvijati. Ko je bila obnovljena vladavina zaslužka, je postal največji izziv povrnitev človeškega dostojanstva. In tako v nedogled.

Odkar se je vonj jasmina, ki so ga iz Washingtona poslali na Bližnji vzhod, vrnil na Wall Street, je postalo jasno, da je globalizacija res globalna. Vse te multinacionalne družbe, debele banke in integrirani trg so ustvarili nov proletariat na vseh celinah, tako da je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo vzajemno prepoznal tudi sloj globalnih poražencev, tako kot so se pred tem združili kapitalisti vsega sveta.

Malokdo zna bolje kot Kitajci primerjati revolucijo in mirno evolucijo. Obe so v vseh stopnjah občutili na lastni koži. Medtem ko vzklikajo gesla podpore proti Wall Streetu, se še vedno skrivajo za Velikim zidom, kjer je zdaj revolucija prepovedana. Hvala bogu, šepetajo mnogi, medtem ko preštevajo juane s podobo človeka, ki je vse življenje sanjal o tem, da bi enkrat za vselej odpravil denar.

A kako se rešiti odvisnosti od rasti in s čim zamenjati dobiček kot temeljno načelo razvoja, tega ne vedo niti Kitajci. Čakajo na odgovor z Wall Streeta in upajo, da jim bo nekdo pokazal tretjo pot. Tisto, po kateri še niso hodili. S čim zamenjati dobiček kot temeljno načelo razvoja?