Lingvistovo poročilo

Z današnje perspektive ni dvomov: takšno ravnanje je bilo napačno.

Objavljeno
14. marec 2012 20.21
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Novembra 1997 sta poslanca Lojze Peterle in Janez Janša v parlamentarno proceduro poslala zakon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Predpis naj bi zapovedoval, naj se iz javnega življenja in z oblastnih funkcij umaknejo ljudje, katerih kariera je bila kontaminirana s sodelovanjem s tajnimi službami nekdanjega režima in s sodelovanjem v vrhovih komunistične nomenklature. Zakon ni bil sprejet. Trenutek, ko se je pojavil osnutek zakona, je imel prepoznaven kontekst. V proceduri se je pojavil tik pred predsedniškimi volitvami, na katerih je obstajal le en resen kandidat za zmago: Milan Kučan.

Zakoni, ki imajo tako prepoznavno individualno tarčo, so praviloma sporni. Vendar ne smemo prezreti drugega konteksta. Leta 1987 je celotna mreža sodelavcev in virov slovenske službe državne varnosti (SDV), kakor navaja Igor Omerza, štela okrog 3700 ljudi. Preprosta matematična operacija pove, da je SDV v mrežo, ki je omogočala zbiranje informacij o domnevno sovražnih pojavih, posameznikih in skupinah, vključila vsakega petstotega odraslega prebivalca Slovenije.

Ali to pomeni, da je imel avtoritarni režim tik pred svojim koncem ogromno množico podpornikov, ki so, da bi režimu omogočili preživetje, množično ovajali sodelavce, prijatelje, družinske člane in pri tem uživali? Omerza, publicist, ki je v zadnjih letih v arhivu preživel dolge mesece in prebral skladovnico porumenelih dokumentov, pravi, da ni preprostih odgovorov. Ljudje, ki so sodelovali s službo državne varnosti, so bili pogosto hkrati tudi sami žrtve režima. Zato ni preproste razlage, zakaj je več tisoč ljudi privolilo, da bo sodelovalo v kapilarno razvejenem sistemu nadzora. Nekateri med njimi niti niso vedeli, da v katalogih tajne policije nastopajo kot viri. Tisti, ki so vedeli, da sodelujejo, pa so to počeli zaradi številnih motivov. Nekateri zaradi ideološke pripadnosti režimu, drugi zaradi patriotizma, tretji zaradi pričakovanih kariernih ali finančnih koristi. Vmes so bili številni, ki jih je SDV izsiljevala, zastrašila ali kako drugače izsilila njihovo sodelovanje.

Novinar POP TV Jure Brankovič je predstavil dovolj natančno zbrano dokumentacijo, ki kaže, da je bil med sodelavci SDV tudi sedanji poslanec Pozitivne Slovenije in nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Mitja Meršol. S službo državne varnosti naj bi bil kot »Lingvist« sodeloval po letu 1971, ko je delal za britanski BBC.

Ob razkritju arhivskih listin je bilo postavljeno vprašanje, ali so bili vsi novinarji, ki so delali v tujini, hkrati tudi sodelavci SDV? Potreben je kategoričen odgovor: Ne. Četudi je bila SDV mogočna organizacija, so številni novinarji ob novačenju vabilo k sodelovanju zavrnili.

Nekateri pa vabila, ki se nekaj desetletij pozneje zdi povsem nespodobno, niso zavrnili. Z današnje perspektive ni dvomov: takšno ravnanje je bilo napačno.

Vendar imajo ta ravnanja, kot rečeno, svoj kontekst. In enega od kontekstov lahko pojasni le Mitja Meršol.