Tiskane izdaje
V času, ko nesojeni predsednik vlade in najverjetnejši ponovni župan prestolnice menda poskuša povezati leve sile v deželi, se je najbrž umestno vprašati, kdo je pravzaprav levičar. Tisti, ki piše ali jé z levico? Tisti, ki večino del opravlja z roko, nasprotno desnici? Ali morda oni, ki misli in čustvuje bolj »levo« in nasploh velja za »levaka«?
Prav res, kaj pomeni ta nenavadna oznaka, čedalje pogosteje izrečena kot zmerljivka? Je za titulo »levičar« dovolj, da njen »nosilec« nikdar ne bi volil trenutno vladajoče stranke v deželi, pa če bi bila edino rumeno sonce na modrem političnem nebu? Je dovolj, če voli katero od strank, ki se uradno proklamirajo za leve ali vsaj levo od sredine, v resnici pa so že tako nagnetene okoli brezoblične sredice, da niti same več dobro ne ločijo med levim in desnim, kaj šele med za silo pravičnim in skrajno sumljivim? Ali mu, potencialnemu levičarju, preostane le to, da na vsakokratnih volitvah podpre male, obrobne stranke, ki nimajo nikakršne možnosti za preboj v parlament, pogosto tudi zaradi prav klavrnega vodstva – ali pa se, osamljen v svojem dozdevnem levičarstvu, volitev sploh več ne udeležuje?
A vendar, kdo ali kaj je levičar, če ni ravno utaborjen pred Ljubljansko borzo ali stanujoč v kartonski škatli kje na obrobju mesta? Je mar mogoče, da levičar vestno hodi v službo in po najboljših močeh opravlja vse naložene mu naloge, pokoravajoč se čedalje številnejšim in vse bolj neusmiljenim zahtevam pretežno desnosučnih lastnikov?
Je sploh še kje kakšen levičar, starejši od dvajset let, ki ni ne »luzer« ne nemanič, a vendar še vedno verjame – ne v enakost, kajti enaki nismo in nikdar ne bomo, temveč v enakopravnost vseh ljudi? Tako tistih, ki neskrupulozno pustošijo v politiki in gospodarstvu, kot onih, ki jih v naraščajoči množici odrinjenih, ponižanih in obubožanih skoraj ni več opaziti? In seveda vseh drugih med obema skrajnostma.
Je za levičarja dovolj, če bo na skorajšnjem referendumu, kakršnega ustavni sodniki ne bi smeli nikdar dovoliti, podprl predlagani družinski zakonik – ne zato, ker bi mislil, da je najboljši od vseh možnih, ampak zato, ker verjame, da se bo z glasom »za« izrekel za svobodo, z »ne« pa še bolj opogumil vladajoče, ki bi, odkar so se prezvitorepili na oblast, svobodo najraje kar prepovedali? Ali pa se ima za levičarskega liberalca lahko že nekdo, ki mnenjskovoditeljsko zagodrnja, ah, pa naj živijo še ti, in zase zadrži misel, naj vam bo, za zdaj, pedri in lezbijke, samohranilke, pijanci in džankiji, ateisti, agnostiki in druga svojat, če vas že ni dovoljeno pozapreti in resetirati?
Je po vsem tem pravi, polnokrvni levičar edino tisti, ki ne le dopušča, ampak se prav veseli razlik med ljudmi in je za resnično enakopravnost vseh pripravljen celo seči v žep in tudi tako – uradno, s plačilom davkov – prispevati k pravičnejši socialni in učinkovitejši pravni državi? Ali se morda prav pri državno predpisanem seganju v žep konča vsa dozdevna strpnost, solidarnost in razumevanje za sočloveka?
In ker se prav to zdi od vsega še najbolj mogoče – je mar mogoče tudi to, da levičarjev v resnici sploh ni in jih ni bilo?
