Tiskane izdaje
Leto 2002 je francoski levici prisolilo krepko zaušnico in dalo Francozom zanimivo lekcijo: čeprav je ves čas kazalo, da se bo v drugem krogu predsedniških volitev s favoritom javnega mnenja Jacquesom Chiracom kosal socialist Lionel Jospin, so po prvem krogu levi bogovi padli na glavo. V dokončno tekmo se je prebil skrajni desničar Jean-Marie Le Pen.
Ni mogoče reči, da so ankete javnega mnenja tedne in mesece »zvesto varale« francosko volilno telo, ker so tedanjega voditelja Nacionalne fronte vztrajno postavljale na večno tretje mesto, nekatere celo občutno za Jospinom. Javnomnenjske raziskave v resnici vedno zrcalijo trenutno razpoloženje, to pa se lahko pri četrtini, skoraj tretjini volivcev, kakor opozarjajo strokovnjaki, spremeni tik pred zdajci. Za povrhu ni v naravi Francozov - vsaj pred desetimi leti ni bilo - da bi odkrito in brez sramu vnaprej razkrivali groba nacionalistična čustva.
Desetletje pozneje so zvezde postavljene drugače, razmerja so druga. Kriza, ki straši po Evropi in tu pa tam že sili k populističnim primerjavam z grozljivo preteklostjo, je z vsemi svojimi stranskimi učinki (moralno) razrvala tudi Francoze. Socialistična levica in njeni privrženci morda bolj kot kdaj prej hrepenijo, da bi Françoisu Hollandu vendarle uspelo osvojiti predsedniški položaj - da bi ga končno obdala čista avra, saj je bil na predsedniških volitvah posredno »poražen« že dvakrat: kot vodja socialistov v obdobju 1997-2008 ni izgubil le z Jospinom leta 2002, ampak tudi s Ségolène Royal pet let pozneje.
Zdaj sredinsko levico opogumljajo izkušnje na »nižjih« ravneh, saj je zadnja leta socialistična stranka dobila vse volitve, od lokalnih do senatorskih. Hkrati jo spodbujajo še študije javnega mnenja, ki Hollandu kljub »pomanjkljivi karizmi« napovedujejo tesno prerivanje za prvo mesto v nedeljskem prvem krogu, medtem ko ga po drugem postavljajo v Elizej prepričljivo pred Sarkozyjem. Skratka, utirajo mu pot v palačo, čeprav je do 6. maja še daleč in se dvoboj še ni niti začel. Navsezadnje tudi »pravi« levičar Mélenchon in skrajna desničarka Le Penova, tik drug ob drugem na tretjem mestu, verjameta, da dobro mešata štrene in da lahko v nedeljo poskrbita za presenečenje.
Za Hollanda se pet pred dvanajsto javno izreka nemalo politikov. Med njimi so tudi takšni, ki so - ali so bili donedavna - povezani z desnico, kar s Sarkozyjem: Martin Hirsch, postarani in bolni Jacques Chirac, nekateri chiracovci, javno so ga podprli nekdanji desni minister in ministrici: Azouz Begag, Brigitte Girardin, Fadela Amara.
Za Hollanda odkrito drži pesti tudi evropska levica - vodja španskih socialistov Alfredo Pérez Rubalcaba, predsednik evropskega parlamenta Nemec Martin Schulz, belgijski premier Elio Di Lupo, denimo, saj si z morebitnim vzponom francoskega kolega obetajo drugačnega vetra tudi zase. Najbrž bi res zavel, vsaj simbolično, pa čeprav so na politični sredini razlike med levim in desnim zelo velike predvsem v - predvolilni retoriki.
