Lepeni na rob

Obdobje, ko so bili slovensko novinarstvo in mediji sploh najpomembnejše oporišče komunistične partije, je bolj ali manj vase posrkala preteklost. Novinarji pri nas že leta ne sodijo več v privilegirani, temveč v ponižani in stalno poniževani poklicni sloj. Za to skrbijo predvsem politiki, eni prikrito, eni brutalno odkrito, le redki se samoomejujejo in privzemajo koncept medijev kot glas civilne družbe, torej širšega slovenskega parlamenta s skoraj dvema milijonoma poslancev.

Vedno smo mislili, da drvimo v teoretsko past, če se o medijih pogovarjamo predvsem s pogledom na politiko, saj obstaja tudi svet razvedrila, zabave in življenja mimo politične gnjavaže. Imamo dva primera, ki to prepričljivo zanikata: Murdochov prisluškovalni škandal v Britaniji in propadanje sicer dobro delujočega podjetja Delo Revije v Sloveniji. Resnica utegne biti nasprotna – da namreč drvimo v past, če se o medijih ne pogovarjamo s pogledom na politiko.

O Murdochovi sramoti je znano že tako rekoč vse, znane so konture te svetovno premrežene rumene epidemije, v kateri sta se poročila kapital in politični interes. V zadnjih tednih se je v zvezi s tem veliko pisalo in govorilo o kršenju etičnega kodeksa (z nezakonitimi prisluškovanji), o neprofesionalizmu, o nesprejemljivih zlorabah, toda nič ni bilo slišati očitkov, da bi novinarji in mediji lagali. Nesprejemljivo je bilo na primer nezakonito prisluškovanje Zoranu Thalerju v evropskem parlamentu, toda nihče ni dvomil, da je res šlo za poslančev podkupninski spodrs, zaradi katerega je tudi odstopil.

»Če bi v Sloveniji laž prepovedali za en dan, bi večina medijev propadla ali šla na dražbo kot Delo Revije,« je po poročanju Dela v soboto v Lepeni na taboru SDS povedal njen predsednik. Bržkone je bil to odziv na obtožnico avstrijskega državnega tožilstva, ki jo je prejšnji teden objavljalo Delo in iz katere je mogoče razbrati njegovo vpletenost v domnevno koruptivno afero Patria.

Trditev prvega politika SDS, da večina slovenskih medijev laže, je nesramna, po svoje celo topoumna, vendar je ne glede na to skrajno resna politična grožnja njemu nepodrejenim novinarjem. Nova v kovnici tovrstnih žalitev pa vsebuje tudi (verjetno neželeno) sporočilo: V edicijah Dela Revij je bila po direktorju Mateju Raščanu torej laž prepovedana (vsaj) en dan, zato gredo blagovne znamke na dražbo in podjetje propada.

Kaj pa če je zadeva nasprotna in je bila tam več kot en dan prepovedana resnica? Mar ni direktor tisti, ki je dal prijateljsko posojilo direktorju podjetja Zame-tek Robertu Teršku? Mar ni to omogočilo izhajanja enega od dveh najbolj spornih brezplačnikov (Ekspres), ob katerih mrgoli sumov o politični in finančni korupciji? V katerih so pod psevdonimi pisali novinarji (in uredniki) Demokracije in Reporterja in ki sta v predvolilni kampanji 2008 povzdigovala predsednika SDS in blatila njegove konkurente?

Kakšno je torej sporočilo iz Lepene? Morda: Bojte se me tisti mediji (in novinarji), ki mi gledate pod prste, a propadli boste tudi tisti, ki me hvalite, kajti »resnica« je danes sirota! Morda pa bi že moral priti čas, da bi vsaj za en dan res prepovedali laž in bi propadla »večina« populističnih politikov. Prav ti namreč še kar ne dojamejo, da javnost ni njihov služabnik in da so oni tisti, ki bi ji morali služiti.

Saj res! Ne gre za interes javnosti, šlo naj bi za strašenje novinarjev. Ob takšni intenzivnosti »lepenske resnice« za strah žal ni časa, saj je kakor laž in se lahko razblini v enem dnevu.