Kratkovidnost

Medijska dejavnost še vedno funkcionira zlasti skladno s staro paradigmo prevzemov in premeščanj.

Objavljeno
17. april 2011 22.51
Posodobljeno
18. april 2011 06.00
Anuška Delić, Ozadja
Anuška Delić, Ozadja
Dolgotrajna prodaja Večera s kopico raznovrstnih (dez)informacij, ki jo spremljajo že od začetka, v slovenski medijski prostor pravzaprav ne prinaša nič novega. Poteka po utečenem pravilu: z aduti, skritimi v rokavu. O namerah in botrih računalniškega podjetja 3 Lan je bilo v zadnjih desetih mesecih natisnjeno nemalo besed, ki jih družbi za zdaj še ni uspelo nedvoumno ovreči. Še vedno se ugiba o tem, čigav trojanski konj je 3 Lan, četudi je direktor Čeh takšno vlogo podjetja že zanikal.

Morda so bili kolegi iz Kopitarjeve ulice (ali Dalmatinove, kjer domuje mama DZS) res ves čas vpeti v nakupno shemo Večera in so sedanje vesti le odsev razhajanj med včerajšnjimi tihimi partnerji, morda pa tudi ne. Morda so dnevnikovci nakup začasno prepustili 3 Lanu in njegovemu soupravljavskemu partnerju Mateju Raščanu, da bi se nato pojavili kot pravi in pravilni rešitelji, morda pa tudi ne. V resnici nič od tega ni pomembnejše od dejstva, da tovrstne mahinacije škodijo zlasti medijski krajini, taisti, ki jo je trenutna vlada prišla ozdravit rušilnih učinkov prejšnje. Od teh zavez ni ostalo prav veliko, nekaj upanja je morebiti le še v sprejetju novele zakona o medijih. Upanja, ki menda umre zadnje.

Prav tako zgodba o prodaji Večera, ki traja in traja, kaže, da medijska dejavnost še vedno funkcionira zlasti skladno s staro paradigmo prevzemov in premeščanj, ne pa s pogledom, uprtim v prihodnost. Naš medijski trg je minoren, na njem se za pozornost javnosti in oglaševalski denar borijo številne raznovrstne medijske družbe, med katerimi niti ena ne živi prav lagodno. Le javna radiotelevizija lahko zaradi RTV prispevka računa na paket stalnih letnih prihodkov. Če k siceršnjemu boju za preživetje prištejemo še finančno krizo in krizo same dejavnosti, lahko podčrtamo, da je vreme v medijih oblačno z rednimi nevihtami. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da se bolj ukvarjamo z lastniškimi konsolidacijami kot z napredkom. In to že leta, pri čemer vsako leto lastniških permutacij pomeni izgubljeno leto razvoja.

Povrhu je tu, kot vedno na tej zaplati zemlje pod Alpami, še politika. Tej je v naravi, da si poskuša medije, včasih v rokavicah, drugič z macolo, podrediti in da jo medijsko lastništvo zanima predvsem kot orodje za krepitev vpliva specifičnih interesnih skupin. Toda lastniško in upravljavsko pretežno stabilna medijska družba se bo tem načelomaa lažje uprla, medtem ko bo medij na majavih temeljih najbrž hitro klecnil. Tudi zato prodajno-nakupna saga Večera vzbuja skrb. Ko ob tem spremljamo še porast očitkov politikov o forumu 571, torej variacij na temo peticije proti cenzuri, ki jo je 2007. podpisalo 571 medijskih delavcev, in napovedi o ponovitvi oblastne vaje iz mandata 2004 - 2008, pa prepočasna lastniška konsolidacija medijskega prostora povečuje tudi verjetnost vnovičnega političnega obračuna z mediji v bližnji prihodnosti. Takrat bo vseeno, kdo je koga pri kupovanju Večera ugnal v kozji rog.