Koroško izpraševanje

»Recite da za rešitev, recite da za Koroško!« vladajoča koroška svobodnjaška stranka poziva volilne upravičence najjužnejše avstrijske dežele, naj približno do sredine prihodnjega tedna pisemske prijavnice pošljejo nazaj na koroško volilno komisijo – s soglasjem za konec aprila doseženi sporazum o dvojezičnosti s tremi krovnimi organizacijami koroških Slovencev. Vse druge koroške stranke in tudi slovenske organizacije so proti, ne le zato, ker takšnega glasovanja po pošti ni mogoče nadzorovati, ampak predvsem zato, ker pomeni nesprejemljivo odločanje večine o problemih manjšine.

Predstavniki zvezne avstrijske vlade so že povedali, da izpraševanja ne bodo upoštevali. Kaj torej hočejo koroški svobodnjaki s tako spornim dejanjem sploh doseči? Po celovških kuloarjih pravijo, da gre za pot iz notranjih trenj v deželni vladajoči stranki, po nekaterih ocenah se »mehkejši« glavar Dörfler zavzema za kompromis, ker računa na izboljšanje sodelovanja s Slovenijo, »trši« predsednik FPK Uwe Scheuch pa mu popušča, a le, če bo to podprlo dovolj Korošcev. Pri tem ga podpira tudi zvezni svobodnjaški prvak Heinz-Christian Strache, voditelj po raziskavah javnega mnenja zdaj že druge ali celo prve stranke v državi.

Povsem mogoče pa je tudi, da so svobodnjaki na koroški in zvezni ravni kar skupaj presodili, da se dvojezične koroške igrice z ustavnim sodiščem, ki se v tožbah odvetnika Rudija Vouka po pravilu postavljajo na slovensko stran, ne izplačajo več in postajajo celo nevarne. Po zadnjih odločbah ustavnega sodišča bo po oktobru glavar Dörfler zato, ker skupaj z napisi ne bodo veljale več niti omejitve hitrosti, lahko odgovoren za prometne nesreče v pomanjkljivo označenih naseljih, na zvezni ravni pa je po propadu banke Hypo Alpe-Adria Koroška samo še potencialna avstrijska Grčija.

Brez karizmatičnega voditelja Haiderjevega sloga, ki je ciljal tudi na zvezno oblast, na Dunaju niso več pripravljeni plačevati koroških dolgov in zraven v mednarodnih telesih poslušati očitke o kršitvah ustavno zajamčenih manjšinskih pravic. Socialdemokratski kancler Werner Faymann in njegov državni sekretar Josef Ostermayer sta zato presodila, da je treba koroško manjšinsko burlesko zaključiti, a sta bolj popuščala svobodnjakom kakor manjšini, pa naj je to še tako krivično.

»Glava je za, srce pa še okleva,« zato tudi predsednik koroške Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm na svojem blogu opisuje dilemo številnih koroških Slovencev. Državna pogodba daje pravico do popolne zaščite, po drugi strani pa je 164 dvojezičnih napisov 71 več kot zdaj; in tudi na splošno so pogajalci, zatrjuje Sturm, soglašali, da se manjšinske pravice na področju dvojezične topografije in uradnega jezika ne smejo poslabšati.

Prepiri o izpraševanju Korošcev pa vendarle kažejo, da so možne tudi nasprotujoče si interpretacije, in tu bodo morale tako organizacije koroških Slovencev kot država Slovenija zelo paziti, kaj se bo z manjšinskimi vprašanji dogajalo v prihodnje. Na spletni strani koroških svobodnjakov poudarjajo, da bo z zapisom o dvojezičnih krajevnih napisih v ustavo »to vprašanje dokončno rešeno«, koroški Slovenci in Slovenija pa nanj zagotovo pristajajo predvsem v upanju, da je šele dober začetek. Upajo, da bo kompromis podrl psihološki zid, ki je pomagal v minulem stoletju manjšino zdesetkati in ji omogočil razvoj. Koroški svobodnjaki morajo šele dokazati, da so se res poslovili od stare velikonemške miselnosti in v dobro svoje dežele preklopili na evropsko.