Kocka (še) ne bo padla

Vlada RS ni sprejela nobene odločitve v zvezi z varčevalnimi ukrepi, ki naj bi zadevali pogodbe z vrhunskimi športniki, zaposlenimi na ministrstvih. Prav tako na pristojnih ministrstvih ne načrtujejo nikakršnih sprememb pri zaposlitvah vrhunskih športnikov. Tako je vladni urad za komuniciranje odgovoril na vprašanje Dela o usodi 112 vrhunskih športnikov (med njimi je tudi peščica njihovih trenerjev), zaposlenih pri vojski, policiji in carini. Poleg tega so z Gregorčičeve še sporočili, da bo ministrstvo za finance ponovno proučilo primer trenerjev iz programa nacionalnih panožnih športnih šol, ki so jim preklicali kritje 80-odstotnega deleža plač, vsaj do sprejetja rebalansa proračuna.

Srž sporočila je: zgodilo se ni še nič takšnega, da bi bilo treba sprožiti vsesplošni preplah v slovenski športni sferi. Ta je bila povsem ravnodušna ob ustanovitvi novega superministrstva, v katerem šport ni več v podrejenem položaju le šolstvu, ampak tudi znanosti in kulturi, se je pa del športnega življa dvignil, ko ga je nova vlada udarila po žepu. Ukinitev financiranja trenerjev mladih športnikov iz programa panožnih šol je v glavah tudi sprožila verižno reakcijo preigravanja črnih scenarijev, koga bo načel naslednji rez in kako globok bo.

V katero smer bodo šport potisnile nova politična opcija na oblasti in zaostrene razmere? Se bo organizacijsko vrnil za dve desetletji nazaj, bo preživel le še na amaterski ravni? Ali je vlada pri sporočilih za medije iskrena oziroma ali sta črnogledost in nezaupanje športno-civilne sfere upravičena, bo pokazal čas. Že zdaj pa je jasno, da se bo na športno-političnem Olimpu stežka kaj spremenilo. Janez Kocijančič je predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez že od njegove ustanovitve pred dvajsetimi leti. Čeprav je zaradi njegove politične preteklosti krovna slovenska športna organizacija že takrat veljala za eno zadnjih »rdečih trdnjav«, je brez prask preživel prvo Janševo vlado. Zakaj ne bi še druge?

Predsednika OKS je težje zamenjati kot kateregakoli ministra, saj mu do živega lahko pridejo le prek doslej izjemno zvestih članov »olimpijske družine«, ti pa so ga nazadnje z veliko večino izvolili na seji skupščine decembra 2010. Zamenjava čez noč tu ne pride v poštev – takoj bi imeli za vratom Mednarodni olimpijski komite, ki bi morebitno politično vmešavanje v OKS lahko kaznoval celo s prepovedjo nastopa Slovenije na OI v Londonu. Če bi si tako želeli ali ne, bo pri usklajevanju sprememb glavni sogovornik novih športnih oblastnikov »rdeči baron«, ki je v vrstah OKS zadušil prve pozive k ostrejšim protestom. Kot že ničkolikokrat doslej bo stavil na svoje diplomatske sposobnosti. Če bo z njimi zaščitil le interese OKS in njegovih satelitov, bi bilo za slovenski šport najbolje, da odide sam. K temu pritiče še opozorilo njegovim nasprotnikom: kdor ruši starega vladarja in njegov sistem, mora imeti pripravljenega novega – boljšega.