Tiskane izdaje
Slovenija je kot mlada članica Evropske unije prevzela že veliko evropskih zakonov, toda v praksi še vedno ni niti približno tako učinkovita kot Nemčija, ki jo pogosto jemljemo za zgled.
Ko gre za nezakonite gradnje, za svojimi vzorniki zaostajamo svetlobna leta. Medtem ko imajo Nemci drakonske kazni za črnograditelje, ob neupoštevanju inšpekcijskih odločb pa jih pošljejo celo v zapor, pri nas inšpektorji posameznikom še vedno v nedogled izdajajo ugotovitvene in ureditvene odločbe, občasno pa komu napišejo še bolj ali manj simbolično globo. Ta za posameznika v primeru nezakonite gradnje manj zahtevnih objektov znaša le od 500 do 1500 evrov.
Ker v javnosti še nismo slišali, da bi pri nas kakšnega trmoglavca zaradi neubogljivosti poslali v zapor ali mu pred legalizacijo nezakonitega objekta naložili plačilo nadomestila »za uzurpacijo in degradacijo prostora« v vrednosti zgrajenega objekta, se še vedno vse preveč investitorjev večjih ali manjših objektov loteva v maniri nekdanjih balkanskih navad, ko smo najprej zidali, šele nato pa - če sploh - prosili za soglasja in gradbena dovoljenja.
Ali je naš poseg v prostor všeč našim najbližjim sosedom, nam je vseeno, marsikomu pa se za gradnjo pomožnega objekta ne ljubi pridobiti dovoljenja niti po poenostavljenem postopku (včasih je bila to priglasitev del). Med bogataši je čedalje bolj priljubljeno tudi črnograditeljstvo pod krinko prenov kmečkih in gospodarskih poslopij, ki so jih poceni kupili skupaj s kmečko zemljo.
Zaščitene kmetije tako brez dovoljenj spreminjajo v počitniške haciende, s pomočjo županov, nepremičninskega in strankarskega lobija pa potem poskušajo izsiliti legalizacijo črne gradnje - predvsem s spremembo namembnosti zemljišč v občinskih prostorskih načrtih.
Da črnograditeljem še vedno ni hudega, je krivo predvsem dejstvo, da se le 75 gradbenih inšpektorjev, ki so pristojni za vso Slovenijo, utaplja v prijavah nedovoljenih gradenj. Pravijo, da vsako leto dobijo približno 20.000 novih. Najprej morajo ugotoviti, ali so sploh utemeljene, nato pa jih razvrstiti še po pomembnosti. Ker se številne inšpekcijske zadeve brez končnega epiloga vlečejo tudi nekaj let (lani so prenesli 3726 zadev iz preteklih let, na novo pa jih začeli 3587), se črnograditeljstvo tako še vedno izplača.
Že verjetnost, da bomo pri svojem početju odkriti, je relativno majhna. Še manjša pa je, da jim bodo objekt s prisilno izvršbo podrli inšpektorji. V Triglavskem narodnem parku tako mnogi črnograditelji kljub prepovedi že 30 let uživajo v svojih počitniških hišicah sredi zaščitenega parka, črnograditelji z ljubljanske Rakove Jelše pa so po dolgih desetletjih izsilili celo legalizacijo celotnega naselja.
Vodja Inšpektorata RS za okolje in prostor Aleksandra Velkovrh si največ obeta od novega zakona o gradbeni inšpekciji, ki ga do zdaj ni bilo in je od julija letos v medresorski obravnavi. Ta bi po njenem prepričanju lahko zelo povečal učinkovitost dela gradbenih inšpektorjev. Žal je šele v fazi osnutka, glede na interese mnogih vplivnih in bogatih črnograditeljev pa je vprašanje, ali ga bo državni zbor sprejel že novembra letos.
Vprašanje je tudi, ali bodo prisluhnili zahtevam po večjem številu inšpektorjev, višjih nadomestilih za uzurpacijo in degradacijo prostora pred legalizacijo črne gradnje, višjih globah za kršitelje, predvsem pa, da bi dobili precej več denarja za rušenje črnih gradenj kot doslej. Pol milijona evrov namreč zadošča le za nekaj deset izvršb.
