Tiskane izdaje
Bilo je septembra 1989, ko je podpredsednik Borisav Jović hotel izkoristiti odsotnost predsednika Janeza Drnovška, sklicati sejo predsedstva in obsoditi ustavna dopolnila, ki so jih sprejemali v Sloveniji. To sta bila vprašanje in odgovor kolega Alija Žerdina kot medklic pri pogovoru ob avtomatu za kavo, s katerim novinarji sodelujemo, kadar pišemo svoje tekste.
Res, vsi pokazatelji, vključno z napovedjo predsednika Danila Türka, da se bo predčasno vrnil iz New Yorka, kažejo na dramatičnost torkove nezaupnice premieru Borutu Pahorju.
Da več ne more voditi slovenske vlade in da je čas za lom - bolje, nov začetek -, je bila teza celotne desnice, ki pa v svoji nameri ne bi uspela, če je z glasovi ne bi podprli poslanci stranke Zares. Paradoks je, da so v isti zadevi z enakim učinkom, pri najbolj glasni SDS in pri Zaresu prevladali tako rekoč diametralno nasprotni argumenti, ki pa so bili ubesedeni na zelo podoben način.
V SDS so Pahorja predstavili kot simpatično žrtev, ki si je zaslužil nezaupnico, ker je preveč popuščal »svojim«. In argument Zaresa: te koalicije ima zadosti, ker je premier preveč popuščal »svojim«. Od te podobnosti naprej gre seveda za velike vsebinske razlike.
SDS je vse, kar premore, stavila na teorijo kontinuitete in zarote, ki je glavni, če ne edini vzrok za katastrofalno gospodarsko podobo Slovenije in rakotvorno razseženi javni dolg. Bržkone bo k zaroti pripisala tudi predčasno Türkovo vrnitev iz New Yorka. Vsekakor pa je na jedro zarotniškega problema pokazal Vinko Gorenak, ki je v škodo Gregorja Golobiča povedal: »V trenutku, ko tukaj sedimo, vam kadrujejo novega predsednika vlade, to je jasno ko beli dan.«
Med vulgarno cenene vložke parlamentarizma sodi informacija, da je Gorenakov vodja, Janez Janša, med proceduro v službenem času in za poslansko plačo zasebno pametoval po socialnem omrežju. Tudi njegova poanta je bila jasna: čas je za SDS, saj se levica ni zmožna dogovoriti niti o sami sebi in sama sebi naredi največ škode. Vprašanje je jasno: Če je to res, v čem je potem zapletenost in inteligibilnost zarote te levice?
Zamere Zaresa, če se omejimo na najpomembnejše protiigralce, so bile bolj vsebinske in, kakor so jih predstavili, jih je mogoče zajeti predvsem v tri točke: velika koalicija SD-SDS v neekološkem zapravljanju denarja v TEŠ 6, nespoštovanje sklepov o zmanjševanju javne uprave, kar je izničilo prizadevanja Irme Pavlinič - Krebs, in ignoriranje medijske zakonodaje, ki naj bi na tem področju preprečila politične zlorabe, kakršne so potekale v javnih in zasebnih medijih v Janševem mandatu 2004-2008.
Poslanci Zaresa, je bilo rečeno, so bili v času koalicije vsebinsko konstruktivni, enaki razlogi jih vodijo v glasovanje o Pahorjevi nezaupnici. V sami razpravi o nezaupnici so videli tudi že prve sledi velike prihodnje koalicije med SDS in SD, vendar tega niso označili za zaroto.
V zraku je bilo torej predvsem eno vprašanje: Kaj sledi izglasovani nezaupnici Pahorju? Bo to scenarij iz zarote ali bo politična odločitev prišla s prigodnostjo predčasnih volitev?
Tokrat naloga ni težka in na velikem preizkusu zmage ali poraza bodo izzivalci iz SDS, kot sta Vinko Gorenak in njegov politični nadjaz, Janez Janša, ki sta postavila trditev o zaroti z novim prehodnim mandatarjem. Redkokdaj se politiki in javnost srečamo na čistini; tokrat gre za priložnost, ki je jasna »ko beli dan«. Čez mesec dni bomo glede na formalno predpisano proceduro zanesljivo vedeli, kdo je v resnici zarotnik in kdo prevarant.
