Je vstajenje mogoče?

Odjeknilo je kot eksplozija, kamere so dramatično razkrivale, kako skrušen je videti osramočeni človek, ko ga vklenejo v lisice in potisnejo za zapahe, brž zatem ga je odneslo s stola – s pomembnega položaja direktorja Mednarodnega denarnega sklada. Francozu Dominiquu Strauss-Kahnu so (ameriški) mediji in javnost vzeli nedolžnost in politično življenje, še preden so v cirkusu, ki je nastopil, pristojne institucije utegnile stakniti glave. Zdaj, po večmesečnem »resničnostnem šovu«, v katerem sta se na ameriških tleh dajala eden najuglednejših zemljanov iz Francije in neznatna sobarica temne polti, priseljena iz Gvineje, samo glavna junaka vesta, kaj natančno se je v newyorškem luksuznem hotelu Sofitel dogajalo 14. maja – nekaj kratkih minut seksa okrog poldneva. Sojenja ne bo, trditve domnevne žrtve domnevnega spolnega napadalca so se še tožilstvu zdele pretrhle, preveč neverodostojno je obračala besede, lagala je o svojem življenju.

Zato pa je DSK-ju, socialistu po stranki in predsedniku Francije po ambiciji, neizprosno sodila javnost – francoska nekoliko drugače kakor ameriška, in vendar z vseh mogočih zornih kotov.

Zarota! je bil prvi burni odziv slabih 60 odstotkov Francozov, gostilniško prepričanih, da nekdo v ozadju grdo plete niti. V pomladnem, že dodobra predvolilno pregretem razpoloženju jim je zaudarjalo po desnici, po nastavljeni mini. Velika javnomnenjska podpora Strauss-Kahnu, karizmatičnemu ljubitelju žensk, nekdanjemu finančnemu ministru in zelo verjetnemu kandidatu za predsednika Francije, bi, kakor je kazalo, utegnila prekrižati načrte vse manj priljubljenemu Nicolasu Sarkozyju za volilno leto 2012. Prav tako je bila v času pospešenega reševanja grške, irske in portugalske, kar evropske krize v zraku globalna tekma za DSK-jevo nasledstvo v IMF. Oglasili so se tudi številni intelektualci, znani filozof Bernard Henri-Lévy, seveda, a priori v bran priprtemu prijatelju, medtem ko so mnogi začeli moralizirati s psihologijo in brskati po svetovni književnosti, da bi na plan potegnili pravzore slavnega moškega, ki se je spečal z malo žensko, in jo zavrgel. Feministke so javnosti slikovito razložile anatomijo družbeno zapostavljenega ščegetavčka; osrednja tema je postalo prešuštvo; trčila sta zasebno in javno, francoski princip nebrzdane svobode proti puritanskemu licemerstvu po ameriško; zapletli so se predsodki in stereotipi, pravosodje na tej in oni strani Atlantika, bela in črna barva, judovstvo proti islamu, bogastvo proti revščini, vse in nič. Dvaintridesetletna Nafissatou Diallo se je iz žrtve levila v plačano napadalko, domačo v prostituciji, pa spet nazaj v ubožno samohranilko, tri desetletja starejši Strauss-Kahn ji je v zlati kletki sledil po svoje – od junaka do bedaka in naprej. Seveda je bil ves čas newyorške kriminalke, ki je videti pri koncu, v ospredju predvsem denar, kdo je podkupil ali še plačuje koga, kako vrtoglava je vsota.

Zdaj se DSK, ki ga sobarica preganja še s civilno tožbo, pod nos pa mu mečejo več škandalov z ženskami, vrača v Francijo. Ne popolnoma brez madeža, a svoboden prihaja domov, da odgovori na vprašanje: So ga v Ameriki pustili dovolj pri življenju, da bi bil sposoben še kdaj – politično – vstati? Morda vendarle za predsedniške volitve prihodnje leto ...