Jaz bom general!

Zadnja tri leta, odkar obrambnemu sistemu vlada tandem Ljubica Jelušič (ministrica) in Alojz Šteiner (načelnik generalštaba), se je stanje v Slovenski vojski poslabšalo, pravijo strokovnjaki. Predvsem zato, ker je primat nad civilnim delom ministrstva (Jelušič) prevzel vojaški (Šteiner).

Nekdanji profesorski kolegi Jelušičeve današnje ministrice kratko malo ne prepoznajo več: kako to, da je vselej suverena kritičarka obrambnega sistema nenadoma postala tako odvisno predvidljiva? Odgovarjajo si, da je tako zato, ker preveč (povsem) zaupa svojemu študentu, generalmajorju Šteinerju. Ker se mu je podredila.

O Šteinerju imajo pripadniki vojske enotno mnenje: je strokovnjak, je zamerljiv, je zelo ambiciozen in je solist. Vojaški sindikati mu z vidika zadnje reorganizacije SV zamerijo predvsem termin »prehodna formacija«, s katerim je Šteiner kot načelnik generalštaba želel ublažiti recesijo obrambnega sektorja, Jelušičeva pa v Šteinerju vidi človeka, ki bi mu moral v Slovenski vojski pripasti najvišji čin.

Formacija Slovenske vojske predvideva le eno formacijsko dolžnost v činu generalpodpolkovnik. In prav ta čin bi dandanes nosil – zagotovo z izjemnim ponosom – Šteiner, če se mu ne bi bil lani maja zgodil Danilo Türk. Da vrhovni poveljnik oboroženih sil ni upošteval predloga Jelušičeve in Šteinerja ni povišal v zanj edini še neosvojljivi čin, je pomenljiva poteza, ki jo je takratni premier Borut Pahor upravičeval z vidika plačne politike in vsesplošnega varčevanja. Ne, Šteiner bi kljub povišanju v činu dobival enako (visoko) plačo. Kje torej iskati razlog?

Zagotovo najprej pri Türkovem obrambnem svetovalcu Ladislavu Lipiču, nekdanjem načelniku Generalštaba SV. Kakšen odnos imata s Šteinerjem in kaj očitata drug drugemu, vesta le sama, zagotovo pa je Lipič precej pripomogel k Türkovi odločitvi, zaradi katere je bil predsednik konec decembra deležen jezikove juhe zamerljivega Šteinerja. Ta je namreč nahrulil vrhovnega poveljnika Slovenske vojske in morda se ima Šteiner le Türkovi diplomatskosti zahvaliti, da zaradi tega ni letel. Stroka, ki so ji informacijo o Šteinerjevem povzdignjenem glasu prenesli kar vojaki sami, meni, da bi moral biti Šteiner degradiran. V vojski se namreč nadrejenih ne nadira.

Če gre poslušati staroste Slovenske vojske, se je Šteinerju zgodil Türk zaradi njegove »nagnjenosti« k določeni politični opciji. Zanjo je že pred prejšnjimi parlamentarnimi volitvami bojda soustvarjal vojaški program, enako pa je menda ravnal tudi pred zadnjimi volitvami. Prijateljske vezi do te politične opcije izvirajo še iz osamosvojiteljskih časov, ko je bil Šteiner v pokrajinskem štabu TO vzhodnoštajerske pokrajine vez med poveljnikom in takratnim obrambnim ministrom Janezom Janšo, ki zdaj vodi Šteinerju menda precej ljubo stranko.

Enoznačnega sklepa o odgovornosti ali neprimernosti v tem trenutku še ni mogoče potegniti, eno pa je gotovo: trojica vrhovni poveljnik-načelnik generalštaba-obrambni minister bi morala delovati kakor eden. Pa ne. Zato se ne kaže čuditi, da čedalje več navzkrižij tli tudi med njim podrejenimi pripadniki Slovenske vojske.