Izkoriščanje

Pred dnevi smo mediji hvaležno pograbili kost, ki so jo novinarjem vrgli na ministrstvu za delo. Nekateri prosilci za socialno pomoč imajo menda na svojih bančnih računih velike prihranke, in hkrati ko prosijo obubožano državo za socialno pomoč, dozdevno živijo na veliki nogi.

Na pričakovano vprašanje: kolikšna je bila največja vsota, ki so jo strokovni delavci na centrih za socialno delo odkrili na katerem od računov s pomočjo zloglasnega ISCSD2 – informacijskega sistema, s katerim razkrijejo prosilce za socialno pomoč enako učinkovito kakor rentgenski žarki, ki podajo natančno sliko o zdravju na bančnem računu –, je šef za socialne zadeve na ministrstvu za delo v navidezni zadregi, ali naj sploh odgovori na vprašanje, pojasnil, da 16 milijonov evrov. V prostoru je završalo. Potem je mimogrede dodal, da oseba, ki je na center prišla po pomoč, tega verjetno sploh ni vedela.

Učinek v medijih je bil pričakovan. Stereotipi o obrtnikih, ki pred centri za socialno delo parkirajo svoje mercedese, in stereotipi o samskih ženskah, ki izkoriščajo otroške dodatke in znižano plačilo vrtca, so oživeli. K temu je veliko pripomogla tudi nova zakonodaja, ki je uzakonila splošno domnevo, da ljudje, ki pridejo po pomoč, ponavadi goljufajo.

Nekaj dni pozneje sem na enem od centrov za socialno delo govorila z nekom, ki se je prišel tja pritožit zaradi visokega poračuna za plačilo vrtca in zaradi nove odločbe, ki je precej znižala subvencijo. Njegova štiričlanska družina bo s 1200 evri dohodkov na mesec vrtec za enega otroka po novi socialni zakonodaji plačevala 70 evrov dražje. Znižanje otroških dodatkov in subvencij za vrtce je ostro zarezalo v družinske proračune. Poračuni za akontativne zneske, ki so jih starši plačevali od januarja do odločbe o novem znesku, prihajajo zelo različno. Marčni so še znosni, poračuni, ki bodo sledili junijskim odločbam, bodo precej višji. Za nekatere pa so bili previsoki že marčni.

Vprašanje je, kateri od obeh primerov je bliže resničnemu življenju? Je več tistih, ki izkoriščajo državo, ali je več tistih, ki jih bo država do konca izkoristila?

Maksima moderne sociale je, da morajo ljudje, preden zaprosijo za socialno pomoč, dejansko obubožati. Pomoč naj bi po novem dobivali samo tisti, ki jo »zares potrebujejo«, zato je glavno merilo za pridobitev ali ohranitev socialnih transferjev premoženje, in ne dohodek, kakor je veljalo do spremembe zakonodaje. Ljudje, ki prosijo za socialno pomoč, pred tem čedalje pogosteje dvigajo svoje prihranke, saj jim privarčevana sredstva zmanjšujejo možnost, da bi pridobili pravico do pomoči. Mnogi upravičeno dvomijo o pravičnosti zakonodaje, ki kaznuje varčevanje. In če država ne zmore vsaj minimalnega zaupanja v pravičnost državljanov, zakaj bi potem državljani slepo zaupali v socialno pravičnost države?