Tiskane izdaje
V njih bi bili dostopni le še tržno zanimivi produkti, od katerih bi imeli določeni krogi finančne koristi. Od opravljanja osnovne dejavnosti, zagotavljanja preskrbe z zdravili in svetovanja, je nimajo, zato je treba stvari organizirati drugače. Ukiniti je treba vse tiste lekarne, ob katerih so določeni žepi preveč prazni, in poskrbeti, da bodo polnejši. To naj bi bil po mnenju poznavalcev tudi glavni razlog za nepodaljšanje koncesije zasebni lekarni na Škofljici in likvidacijo Javnega zavoda Kraške lekarne. Oboji delajo dobro. Si zato zaslužijo likvidacijo oziroma osebni bankrot? Nerazumljivo, a resnično.
Ni skrivnost, da po območju Škofljice lovke že steguje vodilna Lekarna Ljubljana, ki si s čedalje agresivnejšo poslovno prakso nedvomno želi zagotoviti monopol. Od njenega hlepenja po dobičkih ima kot ustanoviteljica korist tudi Mestna občina Ljubljana (do lani je prejela dvajset milijonov evrov presežka iz poslovanja lekarne), zato ni nenavadno, da si želijo tako prakso uvesti tudi v drugih občinah.
Koprski župan Boris Popovič je pred časom zanikal, da se pri organizaciji lekarniške dejavnosti v njihovi občini povezuje z Ljubljančani, češ da ga zanima le to, kako bi v občinsko blagajno pridobil dodaten denar, da bi ga lahko investiral, kar bi prinašalo koristi pozneje na volitvah. Tudi na mariborski občini menda proučujejo, kako bi dobili denar iz tamkajšnjega lekarniškega zavoda. Pri zadnjem sicer vztrajajo, da bi moral biti presežek iz poslovanja zagotovljen za razvoj lekarniške stroke, a vprašanje je, če kmalu ne bodo tudi njih presenetil odlok o likvidaciji. Kaj natanko se dogaja v ozadju likvidacije Zavoda Kraške lekarne, lahko zgolj ugibamo, ne bi pa presenetilo, če bi se tudi tam nekoč bohotil napis Lekarna Ljubljana.
Zaradi takih in podobnih primerov odtekanja denarja, ki bi moral biti namenjen uporabnikom farmacevtskih storitev in izdelkov, je edina rešitev, da red naredi država na nacionalni ravni. Določi naj, kakšna lekarniška mreža naj se vzpostavi ter bdi nad podeljevanjem koncesij in odtekanjem denarja.
Stroka se strinja, da lekarna ne bi smela imeti nič skupnega s trgovsko logiko. Na prvem mestu bi moral biti človek. Ko pride v lekarno, bi mu morali svetovati po vseh etičnih merilih, mu ponuditi širok nabor medicinskih izdelkov, med katerimi bi se glede na svoje stanje in po posvetu lahko odločil, ne pa, da mu želijo vsiliti zgolj in samo tisto, kar je bolje za njihov finančni položaj. Res pa je, da bi bili žepi nekaterih glavnih akterjev, ki se zavedajo, da je v farmaciji velika tržna niša, potem osiromašeni.
Lekarne so javne službe, v katerih bi morali delati visoko usposobljeni strokovnjaki, ki so lahko vir objektivnih informacij o zdravilih. Večina lekarnarjev farmacevtov se zaveda svojega temeljnega poslanstva. Škoda, ker se morajo za zagotavljanje zadnjega boriti, sklicevati novinarske konference, vlagati pravne ugovore, pisati pisma ministrstvu za zdravje in prositi za uslišanje. Na ministrstvu obljubljajo, da se bodo z zdravstveno reformo stvari uredile. Toda vprašanje je, koliko nezaželenih oziroma 'motečih' lekarn bo do uveljavitve reforme sploh preživelo.
