Fama

Noben politik noče oditi z oznako, da je dopustil prodajo Mercatorja Agrokorju.

Objavljeno
07. november 2011 18.42
Posodobljeno
07. november 2011 18.42
Božena Križnik, gospodarstvo
Božena Križnik, gospodarstvo
Med zadnjim zbiranjem nezavezujočih ponudb za Mercator je vladalo prepričanje, da bi se ta prodaja končno vendarle morala posrečiti. Zdaj se vsa Slovenija ukvarja zgolj s tem, zakaj utegne posel propasti.

Naglavni greh: na razpis se ni javil noben tako zaželen veliki strateški investitor iz razvite Evrope. Zaradi »kiksov« izbranega svetovalca, banke ING, ali zato, ker je vlak s poglabljanjem finančne krize preprosto odpeljal in se je pokazalo, da še tako profesionalno zastavljen mednarodni tender z večinskim deležem ne more biti uspešen, če ni resničnega interesa med kupci (razen če bi prodajali pod ceno). A čeprav se zadeva ni razvila v želeni smeri, strateškega vlagatelja vendarle imajo; daleč najugodnejši ponudnik je spet hrvaški Agrokor.

Agrokor je tokrat presenetil z učinkovitejšo taktiko, saj je k poslu pritegnil ugledne mednarodne finančne institucije, ki izčrpanim prodajalcem delajo skomine s svežim denarjem. Drugače niti ni mogel ravnati, saj sam nima več dovolj manevrskega prostora za zadolževanje. Večino prodajalcev (ki jim je skrb za lastne bilance, logično, pomembnejša od usode tarče) je prepričal o ekskluzivnih pogajanjih.

Igra postaja vse bolj napeta in vse manj vsebinska. Nihče od vpletenih noče neposredno komunicirati z javnostjo (dokler se pogajajo, pravijo), a vsi imajo svoje formalne in neformalne lobiste in medijske svetovalce, ti pa kanale, po katerih lansirajo drobce resnic, predvsem pa polresnic in neresnic. Kakor je komu v interesu. Mercatorjeva zgodba je postala fama.

Napetost in negotovost podžigajo trenutne politične okoliščine. Voljni prodajalci in kupci se trudijo skleniti posel, še preden se politične karte na novo premešajo, na drugi strani pa noben od odhajajočih politikov noče oditi z oznako, da je bil tisti, ki je dopustil prodajo slovenskega gospodarskega ponosa Hrvaški.

V vladi ji javno in glasno nasprotujeta ministra za finance in kmetijstvo Križanič in Židan. Slišati je o močnih političnih pritiskih na prodajalce, naj ne prodajo; neposredno na banke v državni solasti, prek njih pa na Pivovarno Laško, ki ji iste banke upnice ne puščajo drugega izhoda iz prezadolženosti. Če je verjeti informacijam, ki jih nihče od akterjev noče komentirati, jih pa tudi ne zanika, finančni minister grozi, da bo iz bank potegnil državne depozite, in dogajanje menda označuje celo za ekonomsko vojno Hrvaške in Italije (ki da rešuje banko Unicredit) proti Sloveniji.

Tako opogumljena uprava Mercatorja se distancira od ravnanja enih in drugih interesnih skupin (čeprav ji prevzemni načrti največjega konkurenta v regiji že po naravi stvari ne morejo biti pogodu). Lastniki, pravi, lahko prodajo svoje deleže kadar koli, in ne potrebujejo njenega soglasja. Že res, ampak prav uprava ima v rokah »zlato delnico«: odloča o skrbnem pregledu, brez katerega noben resen investitor ne bi šel v tako veliko naložbo, sploh v kriznih časih. Zato bo ta teden še posebno zanimiv; odločalo se bo o kooperativnosti. Noben politik noče oditi z oznako, da je dopustil prodajo Mercatorja Agrokorju.