Evropa ne prepušča krmila

»Pojdite stran. IMF krade denar,« so na začetku junija kričali študentje v Istanbulu, ki so se zbrali na predavanju izvršnega direktorja Mednarodnega denarnega sklada Dominiqua Strauss-Kahna. Študent novinarstva Selçuk Özbek je proti uglednemu francoskemu ekonomistu in takrat še najverjetnejšemu novemu francoskemu predsedniku zalučal čevelj. Kahn je potem res šel stran. A ne zato, ker bi IMF kradel denar, kakor to mednarodno ustanovo s sedežem v Washingtonu obtožuje še marsikdo drug v »nerazvitem« svetu, nova »revolucionarna« vlada v Egiptu pa je pred dnevi zaradi ljudskega razburjenja zavrnila skladove tri milijarde dolarjev posojila, ki so ga finančni analitiki v korporativnih medijih ocenjevali za zelo ugodnega.

Prejšnji izvršni šef sklada se je moral posloviti, ker se je zapletel v neprijeten spolni škandal, ki ga utegne za več let posaditi za rešetke. Z odstopom domnevnega evropskega »hegemonističnega« spolnega napadalca na afriško priseljenko, ki je nekako simbolno utelesil dolgoletne kritike na račun sklada, se je spet postavilo vprašanje, zakaj neki mora biti na čelu te domnevno mednarodne ustanove vedno Evropejec.

Odkar so se julija 1944 v zaselku Bretton Woods v ameriški Novi Angliji zbrali predstavniki zavezniških sil, da bi se dogovorili, kakšen svetovni finančni sistem bodo postavili po zmagi v drugi svetovni vojni, je bil del nenapisanega dogovora, da bosta njihovo dvoglavo dete, Svetovno banko in IMF, vodila prvo Američan, drugo pa Evropejec. In tako gre to že več kot šest desetletij. A v tem času so se stvari spremenile. Nekoč gospodarsko mogočna Evropa sama potrebuje usluge svojega, kakor bi rekli kritiki, »imperialističnega« sklada, Zahod, ki so ga nekoč imenovali razviti svet, pa tako z leve kot z desne prehitevajo novi tigri z drugih celin.

Zato ni čudno, da se je konec maja, ko so v IMF mrzlično iskali Kahnovega naslednika, oglasila »velika četverica«, kakor tudi pravijo skupini držav BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), in razglasila dosedanje tiho pravilo, da mora biti šef sklada Evropejec, za »zastarelo«. Ta praksa spodkopava legitimnost IMF, so trdili »opekarji«, zaradi globalne krize pa je bila po takratnem njihovem mnenju nujna takšna »reforma mednarodnih finančnih ustanov, ki bo izražala čedalje večjo vlogo razvijajočih se držav v svetovnem gospodarstvu«.

Ko je začel tudi vršilec dolžnosti poglavarja sklada, ki je po tihem dogovoru vedno Američan, na glas razmišljati, da bi morali pri izbiri novega izvršnega direktorja upoštevati predvsem njene njegove sposobnosti, ne pa geografski izvor, o tem, kakšno je njihovo uradno stališča, so dolgo molčali tudi v Washingtonu, se je zdelo, da je nemara res napočil čas za spremembe.

Negotovost ni dolgo trajala, »opeke«, ki so bile še pred mesecem tako ogorčene nad nelegitimnimi praksami sklada, so se začele lomiti in podpirati francosko finančno ministrico Christine Lagarde, še preden je usodni da dahnil tudi Washington. Tako se bo v skladu s starim fevdalnim redom morala Evropejka pač spopasti z resničnim problemom legitimnosti sklada, ki se je, kakor trdi Simon Tilford iz londonskega Centra za evropsko reformo, preveč vpletel v evropsko finančno krizo, ta pa je v osnovi politična in jo je mogoče rešiti le po politični poti. »To pa zares ogroža kredibilnost IMF,« trdi Tilford.