Ekrani v ogledalu: Preverjeno Preverjeno

Oddaja dobrodošlo dopolnjuje informativni program in ga s poglobljenim pristopom celo presega.

Objavljeno
28. marec 2012 19.14
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Oddajo Preverjeno Pop TV predvaja že več kot deset let in v tem času se njen koncept in struktura nista bistveno spremenila, njena stalnica je tudi voditeljica in urednica Alenka Arko. Prav tako oddaja ostaja priljubljena pri gledalcih. Lahko bi rekli: z razlogom.

V njej namreč lahko spremljamo pet daljših, bolj poglobljenih prispevkov na teme, ki bodisi zadevajo določen aktualni problem bodisi tiste, za katere je ekipa Preverejenega presodila, da so pomembne za ljudi, da so torej v interesu javnosti. V nasprotju z dnevnoinformativnimi oddajami na isti televiziji, ki lansirajo krajše, pogosto tudi bolj senzacionalno pripravljene teme, v oddaji Preverjeno pri izboru tem in njihovi obdelavi stavijo na drug princip. Ne sledijo dnevnim, že tako ali tako eksploatiranim temam, ampak iščejo svoje, obdelajo pa jih skladno z novinarskimi profesionalnimi standardi, torej z osvetljevanjem problema z več vidikov, z različnimi viri in strokovnjaki.

Tudi tokratna torkova oddaja v veliki meri sledi zgornji ugotovitvi. V tej ediciji nismo slišali tem, neposredno vezanih na dnevno politiko, smo pa lahko izvedeli marsikaj, kar zadeva marsikoga. Denimo, v prvem prispevku smo se soočili s provokativno tezo, da je bencin še prepoceni. Prispevek je nanizal številke, koliko nas stane avto, in po drugi strani osvetlil možnosti, ki jih ponujajo nekatere nove linije javnega obmestnega prometa ali spletna stran, kot je prevozi.org, prek katere se lahko posameznik priključi vozniku, usmerjenemu na želeno destinacijo, in za to prispeva nekaj evrov.

Poučili smo se še o katastrofalnih razmerah na hematološkem oddelku ljubljanskega kliničnega centra in njihovi smrtonosnosti za bolnike. Sodne zaostanke, eno večnih slovenskih tem, so tokrat primerjali z uspešnim delovanjem sodišč v Avstriji in predstavili ključne razloge za počasnost in neučinkovitost našega sodstva. V četrtem prispevku smo obnovili lekcijo o kraji identitete, ki v določenih primerih (na primer sodnega pregona) nedolžnim ljudem uniči leta življenja, za birokratske napake pa pri nas še nihče ni odgovarjal. Za konec so nam ustvarjalci oddaje namenili lahkotnejšo temo; predstavili so slovenske športnike, zaposlene v javni upravi, na policiji, v vojski in na carini.

Če strnemo, oddaja dobrodošlo dopolnjuje informativni program in ga v številnih pogledih prav s premišljenim in poglobljenim pristopom, ki onemogoča prehitre in pavšalne sklepe, celo presega. Edina nevarnost, ki jo je mogoče zaslutiti pri obravnavi določenih občutljivih tem, je, da se novinarke pustijo zapeljati sentimentu in obdelani temi dodajo kakšno moralizatorično ali patetično sodbo.