Tiskane izdaje
Glasbenikom se je znova odprl kanal za promocijo glasbe prek videospotov. Po letih suše brez odmevnih Videospotnic, ki so v slovenski medijski prostor pripeljale nekaj prepoznavnih voditeljev, po času, ki je prinesel vzpon in padec MTV Adria ter drugih obrobnejših glasbenih programov, so na TV Slovenija spet skuhali videospotniško oddajo. Reče se ji Videozid, njegovo spletišče pa je, kot se za zid spodobi, kar na facebooku. Voditeljsko žezlo si bo v mešanih dvojicah izmenjevalo šest voditeljev, torkovo premierno predvajanje je pripadlo Ani Pirih in Marcelu Lejku.
Oddaja je torej v začetnem zagonu, zato še obstaja upanje, da bodo snovalci zapolnili nekaj zevajočih konceptualnih vrzeli. Na prvi pogled je všečna. Prispevek o slacklinerjih je bil ne samo dobro posnet in obdelan, ampak tudi primerno glasbeno obložen.
Grafična oprema je fino nepretenciozna in, kot bi se reklo, urbana, toda scenografija je nekoliko mlačna. Dve črni kocki, na katerih neudobno sedita voditelja, in tri statične projekcije za njunima hrbtoma. Minimalizem, ki hoče biti kul, a je bližje dolgočasnosti, ki je pretežno navaden »stajling« dvojca Pirih-Lejko ni pregnal. Voditeljski par je ob tem omejevalo še pomanjkanje televizijskih izkušenj, k čemur je najbrž prispeval tudi pritisk prve oddaje.
Uvodno afektirano dialogiziranje je slabo zakrilo njuno uborno kemijo, toda proti koncu oddaje sta tu pa tam vendarle pridelala trenutke uglašenosti in sproščen(ejš)ega klepeta. Lejka je opazno obremenjeval ideal Jonasa Ž, po katerem se bo, kot je izjavil za rtvslo.si, zgledoval, Pirihova pa se je kot nekdanja radijka še navajala na nov medij.
Vendar neizkušenost voditeljev ni temeljna težava oddaje, večji izziv pomeni vprašanje, čemu sta voditelja potrebna, saj v oddaji nastopata zgolj kot nekaj več od govorečih glav osrednjih poročil. Napovedujeta videospote (kajpak vsak enega), dve rubriki (Anketa in Model) in gledalce opozarjata na glasovanje na Videozidovem facebooku. Prvi dve opravili bi vsaj tako učinkovito oddelal znameniti računalniško generirani Max Headroom iz istoimenske TV-serije s konca osemdesetih let, za facebookovska opozorila pa bi enako dobro lahko poskrbela grafična oprema.
Prav tako ni bilo jasno, po katerih merilih so izbrali lestvico videospotov. V torek je bilo sicer mogoče videti šopek kakovostno izdelanih spotov, pa tudi dobre glasbe, toda nekatere vizualije so bile stare leto dni in več, druge nekaj mesecev, tretje pa so nastale pred kratkim, a denimo za singel s plošče iz leta 2009.
Bo dober spot izključno vodilo ali bo pomembna tudi sveža glasba? Ne vemo. Poleg tega je na lestvici mogoče najti temeljni kamen slovenskega mainstreama (Jana Plestenjaka), s čimer načeloma ni nič narobe, če so se ustvarjalci odločili, da ne bodo promovirali samo urban(ejš)e glasbe, ampak tudi vseslovenski sladkorni pop. Bomo torej gledali spote o brizgalni brizgi? Ne vemo.
Koncept Videozida bi veljalo še enkrat premisliti in dodelati. Taka oddaja je nedvomno potrebna in zaželena, vendar ji zgolj to ne zagotavlja ne obstoja ne popularnosti.
