Dodatki na dveh nasprotnih polih
Ali je v situaciji večletne najnižje brezposelnosti, a hkrati največjega števila upravičencev do denarne socialne pomoči, ukinitev dodatka za delovno aktivnost korak v pravo smer?
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Ali je razmerje med minimalno plačo in socialnimi transferji v Sloveniji ustrezno? Pa med transferji in pokojninami? Ali je v situaciji večletne najnižje brezposelnosti, a hkrati največjega števila upravičencev do denarne socialne pomoči, ukinitev dodatka za delovno aktivnost korak v pravo smer? Ali se popravlja nepravičnost ali se vzpostavljajo nove krivice?
Razprava, ki se je v zadnjih dneh razvnela ob teh vprašanjih, tako na družbenih omrežjih kot v parlamentu, kaže, kako zelo je družba polarizirana in skozi koliko različnih prizem je mogoče gledati na vlogo in dolžnosti države do položaja posameznika ter na to, koliko je »vsak sam svoje sreče kovač«. Od koncepta, ki ga kdo zagovarja, so odvisni podatki, s katerimi operira.
Če vzamemo diametralno nasprotni strani – Levica in nevladne organizacije trdijo, da bo še več ljudi pahnjenih v revščino, da se je dodatek za prostovoljstvo izkazal za zelo pomembnega posebno za dolgotrajno brezposelne in da je, po besedah Mihe Kordiša, to zgolj »manever, kako vsakega prisiliti na trg dela, četudi zelo slabo plačanega«.
Predstavniki ministrstva za delo po drugi strani pravijo, da je štiričlanska družina brez dohodkov in z dvema otrokoma v vrtcu deležna 2000 evrov transferjev, od tega okoli 1100 evrov v denarju, da so se cenzusi za denarno socialno pomoč v zadnjem letu za vse prejemnike zvišali, skupni znesek izplačil denarnih socialnih pomoči pa se je od lani do junija letos, torej v obdobju konjunkture, zvišal za 40 odstotkov. Hkrati pa odkrito priznavajo, da je njihov namen, »da se delovno aktivna populacija kar najhitreje vrne na trg dela, torej da se posameznik vrne v stanje, ko je spet sam sposoben zagotoviti sredstva za preživetje«.
Nekaj pa je gotovo – kdor se nameri jemati nekaj, kar so ljudje doživljali kot pravico, je, četudi se je zadeve lotil v svoji najboljši veri, stopil na zelo tanek led. Zdi se, da so se predlagatelji ukinitve dodatka tega lotili skrajno naivno in da so zelo podcenili ves čustveni naboj, ki v slovenski javnosti spremlja vsako razpravo o revščini in socialnih podporah.
Razprava, ki se je v zadnjih dneh razvnela ob teh vprašanjih, tako na družbenih omrežjih kot v parlamentu, kaže, kako zelo je družba polarizirana in skozi koliko različnih prizem je mogoče gledati na vlogo in dolžnosti države do položaja posameznika ter na to, koliko je »vsak sam svoje sreče kovač«. Od koncepta, ki ga kdo zagovarja, so odvisni podatki, s katerimi operira.
Če vzamemo diametralno nasprotni strani – Levica in nevladne organizacije trdijo, da bo še več ljudi pahnjenih v revščino, da se je dodatek za prostovoljstvo izkazal za zelo pomembnega posebno za dolgotrajno brezposelne in da je, po besedah Mihe Kordiša, to zgolj »manever, kako vsakega prisiliti na trg dela, četudi zelo slabo plačanega«.
Predstavniki ministrstva za delo po drugi strani pravijo, da je štiričlanska družina brez dohodkov in z dvema otrokoma v vrtcu deležna 2000 evrov transferjev, od tega okoli 1100 evrov v denarju, da so se cenzusi za denarno socialno pomoč v zadnjem letu za vse prejemnike zvišali, skupni znesek izplačil denarnih socialnih pomoči pa se je od lani do junija letos, torej v obdobju konjunkture, zvišal za 40 odstotkov. Hkrati pa odkrito priznavajo, da je njihov namen, »da se delovno aktivna populacija kar najhitreje vrne na trg dela, torej da se posameznik vrne v stanje, ko je spet sam sposoben zagotoviti sredstva za preživetje«.
Nekaj pa je gotovo – kdor se nameri jemati nekaj, kar so ljudje doživljali kot pravico, je, četudi se je zadeve lotil v svoji najboljši veri, stopil na zelo tanek led. Zdi se, da so se predlagatelji ukinitve dodatka tega lotili skrajno naivno in da so zelo podcenili ves čustveni naboj, ki v slovenski javnosti spremlja vsako razpravo o revščini in socialnih podporah.
