Tiskane izdaje
Iztekajoči se poletni turistični sezoni na prvi pogled ne bi mogli veliko očitati. Bila je boljša tako po številu prenočitev kot po strukturi. Več je individualnih gostov iz čedalje več držav. Avgusta je res prišlo nekaj manj Italijanov kakor prejšnja leta, a je bilo obetavno več nemških (Nemčija je pač odločujoče turistično tržno jedro v Evropi) in ruskih turistov (ki so dobri porabniki).
Pestra struktura gostov, s kakršno se lahko hvali Bled, denimo, je kazalnik perspektivnosti panoge. Če bi Slovenci vedeli, kako privabiti prvih 50.000 kitajskih gostov, in če bi jih znali prepričati, kaj lahko dobijo sredi Evrope, potem slovenskemu turizmu ne bi bilo treba veliko skrbeti. Na to so nas opozorili turistični poznavalci iz Singapurja, ki so prvič prišli v Slovenijo in se samo čudili. Poletna sezona je letos tudi daljša kot po navadi, saj se poletje ni končalo 20. avgusta, ampak se je razpotegnilo globoko v september. In če že recesija ni naklonjena panogi, je bilo vsaj vreme milostno.
Veliko turističnih delavcev tarna in se priduša, češ da so turisti »slabi«, ker nočejo zapravljati. Toda ali se je kdo vprašal, zakaj smo na 99. mestu po cenovni nekonkurenčnosti na svetu? Če ob takšnih množicah turistov, ki se valijo po naših cestah, prebivajo v turističnih krajih, hodijo v gore, oblegajo prireditve, plaže in sprehajališča, turizem proda manj storitev, potem so te vsaj neprepričljive, če ne slabe. In sploh, kje ste že slišali, da je kupec slab, ker ne kupuje proizvoda?
Ne bomo naštevali spodrsljajev, ki si jih še vedno privoščijo nekateri turistični déležniki, saj zanje prej ali slej plačajo davek. Drugače je z globalnimi ali celo sistemskimi napakami, ki jih nočejo priznati ali ne znajo odpraviti sestavljavci turističnih proizvodov na ravni lokalne skupnosti ali države.
Kdo je odgovoren za umazane ulice, neurejene in celo nevarne plaže, kaljenje nočnega miru, za to, da ni poskrbljeno za preproste oznake in zemljevide kolesarskih ali sprehajalnih poti, za zadostno število javnih stranišč, parkirišč, vabljivih prireditev, da se namesto kakovostne ponudbe spodbujata kič in šarlatanstvo...? Razmeroma dobra letina je pravzaprav slaba napoved za izboljšave, ki so v turizmu nujne, saj se bodo številni, sploh ne zaslužni, zdaj hvalili in se kitili s tujim perjem. Turistični delavci v številnih občinah niso imeli nikoli kaj prida vpliva na občinsko in še manj na državno politiko. Njihov prispevek v bruto domačem proizvodu da je zanemarljiv. Pa ni bilo junaka, ki bi dovolj glasno udaril po mizi in natančneje povedal, kaj pravzaprav ima ta država od turizma.
Koliko hrane, denimo, slovenski turizem uvaža iz tujine, namesto da bi prodajal domačo? In koliko so se ministri za kmetijstvo in prehrano doslej znali povezati z gospodarskimi ministri, da bi vzpostavili to nujno naravno zvezo med kmetijstvom in turizmom? Največ, kar pri tem zmore slovenska kmetijska politika, je, da ona že ne bo dovolila portoroškim hotelirjem gradnje golfa na »sveti« kmetijski zemlji. Kot da turizem nima nič s kmetijstvom, kot da sta sovražnika, in ne zaveznika! Vsi slovenski turistični delavci skupaj niso niti za milimeter omajali šolskega ministra glede šolskih počitnic. Vrhunec pa je, ko celo gospodarski minister ne podpira turističnega gospodarstva (primer prihoda potniških ladij) in ko celo (državni) lastniki delajo v škodo lastnemu igralništvu.
Dobra turistična sezona je pravzaprav potuha takšnemu mačehovskemu odnosu. Zakaj bi torej turizmu moralo iti bolje kot vsem drugim? Zaradi sonca in dolgega poletja?
