Da nam ne bo prevroče

Zapis na spletni strani politične stranke, ki si je obetala prevzem oblasti, a ji to kljub vsemu ni uspelo, je pomemben. Z več vidikov. Ko so politični predstavniki stranke govorili v duhu pisma, ki se je menda po naključju objavilo na – sicer strogo nadzorovani – spletni strani, ni bilo nikakršnega odziva.

Zgoditi se je moral zapis »avtorja«, da je začelo čivkati. V tem primeru lahko utemeljeno sumimo, da gre za psevdonim in metodo, kakršna je bila že večkrat uspešno uporabljena. Spomnimo se le Vida Vidca ali Vanti Vaattija – pisca, ki sta vsevprek obtoževala, natolcevala in obsojala, vendar njune prave identitete nikoli nismo odkrili. Lastniki spletne strani so se z arogantno ležernostjo, češ, kaj nam pa morete, požvižgali na naše poizvedbe. Takrat je bilo tako, danes je, očitno zaradi zaslug družbenih omrežij, drugače. Sovražni govor je dobil mesto v javni debati.

Javnost, ki bere in gleda, se ni odzvala; reagirala je javnost, ki tvita, čivka in lajka. Veseli nas lahko, da dovolj veliki množici ni vseeno. Da so neumnosti, drugače jim pri najboljši volji ni mogoče reči, opažene in postavljene na svoje mesto. Klavrni poskusi predstavljanja nekakšnega drugega zornega kota, s preusmerjanjem pozornosti ali celo evidentnim norčevanjem iz golega dejstva, so vredni vsega obžalovanja.

Slovenska verzija tviterske revolucije je tako dogodek, ki človeka navdaja z upanjem – da v tej državi, v kateri volitve ne prinesejo rešitve, ampak rodijo morda še večji problem, nisi osamljen. Da nisi čudak, če misliš, da je neki zapis norost, čeprav te poskušajo prepričati, da je v resnici le drugo mnenje. Da naj bomo strpni do izključevalnosti. Da naj razumemo, ker da so oni drugi isti, če ne še hujši.

Slovenska verzija tviterske revolucije je tudi, če ne predvsem, odsev strahu in negotovosti, kaj bo prinesla prihodnost. In ko dodamo še nestrpnost, generirano z najvišjih političnih vrhov, se znajdemo na vrtiljaku kolektivne norosti. Takšne, o kakršni smo se učili v zgodovinskih učbenikih in filmih. Konec koncev smo to norost, ta smrtonosni ples izključevanja, lahko spremljali tudi v živo, v neposredni bližini. In prizori niso bili lepi.

Ko poslušamo vse te izjave, v katerih ni nikomur nič žal, ko se poskuša vse opravičiti in relativizirati, se zdi, kot da smo v loncu, v katerem se voda počasi segreva. Dogaja se nam fenomen kuhane žabe. Ko ta opazi, da je prevroče in da je vrag odnesel šalo, je že prepozno – kuhana je in servirana. To se lahko zgodi tudi nam. Na srečo imamo kritično javnost, družbena omrežja in pogumne posameznike, kakršna je Nataša Pirc Musar. Informacijska pooblaščenka ni ukrepala zgolj kot uradna oseba, ampak tudi kot državljanka z vestjo. Tudi ona nas opozarja, da v loncu postaja prevroče. Vsem, ki netijo in vzdržujejo ogenj, pa le to – morebitna rehabilitacija se začne z opravičilom. Takšnim, ki ne bo namenjeno le bralcem spletne strani.